Academic literature on the topic 'Krug "Misŭlʹ"'

Bavljenje državom staro je koliko i sama država. Njen nastanak, razvoj i ustavno ustrojstvo pokazuju u kojoj meri je državno pitanje važno u teorijskoj misli. U literaturi postoji veliki broj temata u kojima se nastoji objasniti suština državnog pitanja, polazeći od pojedinačnih aspekata njenog funkcionisanja. Čini se da ne postoji autor, u pravnoj i politikološkoj teoriji, koji se nije okušao na ovom polju. Tako je bilo i sa gorostasom naše pravne, politikološke, sociološke, književne, istorijske misli Slobodanom Jovanovićem. On je raspravnim stilom studiozno obradio pitanje države, uvažavajući teorijska dostignuća svojih prethodnika i savremenika. Inspirisan idejama francuskih prosvetitelja, o kojima je takođe pisao, Slobodan Jovanović ukazuje na materijalnu i duhovnu dimenziju unutrašnjeg i spoljašnjeg ustrojstva države. Njegovo izuzetno poznavanje društvenih i političkih prilika u zemlji bilo je inspirativno za predlaganje budućih rešenja važnih državnih pitanja. Time je širina i dubina teorijske misli Slobodana Jovanovića veća, jer čitaoci njegovih dela pred sobom imaju vredno štivo koje prevazilazi prostorne i vremenske okvire. On nije pripadao autorima koji važna teorijska pitanja obrađuju olovno teškim perom, već razgovornim stilom koji omogućava upoznavanje materije širem krugu čitalaca. Zato je s punim pravom profesor Stevan Vračar uvrstio Slobodana Jovanovića u red ličnosti, koje čine dragocenu naučnu baštinu srpskog naroda i države.

Da bi se razumjela Hegelova kritika stoicizma u svezi problema slobode, argumentiram da je važno cijeniti neke Foucaultove ideje te ideje fukoovskog kruga. Započet ću raspravljajući o Foucaultovoj referenci na grčko­rimsku filozofiju u njegovim predavanjima na Collège de France. U tim predavanjima, služeći se Hadotovom koncepcijom duhovnih vježbi, pokušava utvrditi etiku sebstva na osnovi koncepcije subjektivne slobode. Nakon toga, bavim se Hegelovom kritikom stoicizma na osnovi stoičke teorije oikeiōsisa. Hegelova interpretacija navedene teorije osnova je njegovog kritičkog stava prema stoicizmu. Postoji veza između stoicizma i Foucaultova kasnijeg perioda misli s obzirom na koncept slobode, u potpunosti temeljenog na subjektivnosti. Na kraju rada, nadam se pokazati da nam Hegelova kritika stoičke etike daje priliku kritizirati subjektivno gledište u pogledu problema slobode.

Prispevek osvetljuje slovensko-hrvaške odnose v Istri in Trstu in položaj v Dalmaciji v ključnem obdobju od konca „slogaštva“ na prelomu 19. in 20. stoletja pa do politike „novega kurza“ v prvem desetletju 20. stoletja. Ideološka razhajanja in različnost konceptov v slovensko-hrvaškem političnem taboru v prvih letih 20. stoletja, so privedla do ustanovitve Političnega društva za Hrvate in Slovence v Istri, s katerim sta se območje in vpliv tržaške Edinosti v Istri precej zmanjšala, kljub temu pa se je slovensko-hrvaška solidarnost kazala tudi v naslednjih letih, zlasti ob dogodkih na Hrvaškem leta 1903. Toda, če je Edinost kljub določenim nasprotjem vzdrževala dobre odnose s političnimi prvaki iz hrvaškega tabora, saj je bil M. Mandić navsezadnje vse do leta 1905 predsednik Političnega društva Edinost, pa je v tem obdobju ob ustanovitvi Slovansko-latinske zveze (Pariz, 1904), zašla v huda nesoglasja z dr. Tresić-Pavičićem, dalmatinskim pravaškim politikom, pesnikom, pisateljem in urednikom lista Jadran. Znameniti „novi kurz“ hrvaške politike je kmalu segel po ideji o zvezi z Italijo, sicer bolj ali manj le z neuradnim iredentističnim gibanjem, vendar je kmalu zašel v položaj, ko ni šlo brez ozemeljskih popuščanj na račun Avstrijskega primorja, zlasti Trsta in zahodne polovice Istre. Krog okoli Edinosti, kjer je z letom 1906 prišlo v ospredje novo liberalnonacionalno vodstvo (Rybař, Gregorin, Slavik), je reagiral na različne načine, saj je čutil, da ga „novi kurz“ ne upošteva niti glede notranjepolitičnih vprašanj AvstroOgrske, po drugi strani pa sta zaostrena polemika z dr. Tresić-Pavičićem in aktivnost Slovansko-latinske zveze tržaško Politično društvo Edinost silila v skrajno previdnost in tolerantni odnos do istrskih Hrvatov oziroma njihovega Političnega društva za Hrvate in Slovence v Istri, ki je sprva delovalo na območju hrvaške Istre, postopno pa je širilo območje svojega delovanja tudi na slovenski del Istre, kar je zlasti ob volitvah 1907 privedlo do določenih napetosti in nesoglasij. Istega leta je v brošuri Jugoslovanska ideja in Slovenci v odkrito polemiko proti hrvaškim pravaškim stališčem oziroma trditvam dr. Tresić-Pavičića, nastopil tudi dr. Henrik Tuma, ki je odklanjal vsako misel na državno mejo Italije vzhodno od Soče in Goriških Brd ter pri tem jasno opozoril, da gre za obstanek Slovencev kot enega izmed enakopravnih delov jugoslovanstva, brez katerega o pravem jugoslovanstvu ne more biti niti govora.