Academic literature on the topic 'Razstavni katalogi'

Proučevanje zgodovine izdelovanja inštrumentov in posameznih izdelovalcev na Slovenskem nima dolge tradicije. Na ta del glasbene preteklosti je strokovno in drugo javnost prvi opozoril Josip Mantuani ob 60-letnici ljubljanske Glasbene matice leta 1932, ki je ob tej priložnosti v Narodnem domu v Ljubljani organizirala veliko razstavo Razvoj glasbe pri Slovencih, kjer so bili z izdelki predstavljeni tudi nekateri starejši in sodobni domači izdelovalci inštrumentov. Med najmanj razvitimi segmenti muzikologije na Slovenskem sta organologija glasbenih inštrumentov in zgodovina izdelovanja glasbil. Večje strokovne pozornosti so bile deležne predvsem orgle in orglarji. Orglarstvo in posamezne mojstre so od sedemdesetih let naprej proučevali Ladislav Šaban, Milko Bizjak in Edo Škulj, v zadnjem desetletju pa se stopnjuje zanimanje še za izdelovalce drugih inštrumentov, ki so v preteklih stoletjih delovali na ozemlju današnje Slovenije. Rezultati posameznih študij so objavljeni v različnih publikacijah, revijah, zbornikih in leksikonih, nekaj podatkov o izdelovalcih pa najdemo tudi v tuji literaturi. Da bi bilo poznavanje zgodovine izdelovanja glasbil in posameznih mojstrov bolj pregledno in dostopnejše, je nujno, da objavljene dosežke strnemo v obliki gesel z vsemi najbolj vitalnimi podatki, s čimer bodo imeli uporabniki boljši dostop do informacij. Pri oblikovanju gesel je bila upoštevana metodologija, ki se je uveljavila v nemški in angleški leksikografski literaturi. Imena izdelovalcev so zapisana v izvirni obliki, ponekod pa so dodane še različice priimkov in imen, ki jih najdemo v primarnih virih. Pri rojstnih podatkih so navedene letnice rojstva in smrti ter natančni datumi, kadar so znani. V primerih, kjer čas rojstva ni ugotovljen, so pomembne letnice delovanja posameznika. Primer: CAJHEN, (Zeichen), Martin (1855–1863). Pri poklicu je mogočih več navedb, npr. izdelovalec orgel, organist, trgovec z glasbili ... Kadar so posamezniki delovali v manjših krajih, je zaradi boljše preglednosti omenjeno bližnje večje mesto. Pri pomembnejših mojstrih sta strnjena vrednotenje njihovega dela ter pomen za slovenski oz. širši evropski prostor. Med vitalnimi podatki so rojstni kraj, pomočniška potovanja, pridobivanje meščanskih in mojstrskih pravic (pri mojstrih tudi okoliščine, kako je prišel do obrtnih pravic: npr. nakup, poroka z vdovo obrtnega mojstra). Sledijo vrste izdelkov, ki so jih izdelovali v posamezni delavnici (npr. klavirji, orgle, harmoniji …), območje delovanja (pri orglarjih so omenjeni kraji in cerkve, kjer so bile orgle postavljene, kam so jih prestavljali in kje so ohranjene danes), velikost delavnice, proizvodnja (npr. velikost opusa pri orglarjih), število pomočnikov in vajencev ter njihova imena. Nato so iznajdbe in izboljšave pri inštrumentih, razstave, priznanja, nagrade ter preimenovanje delavnice in nasledniki. Posebna rubrika je namenjena navedbi ohranjenih inštrumentov v javnih zbirkah, pri čemer so upoštevane muzejske in zasebne zbirke doma in na tujem. Orglarska dediščina je predstavljena pri območju delovanja posameznika. Sledi naslov delavnice in morebitne selitve. Na koncu so v kronološkem redu navedeni viri, in sicer literatura (samostojne publikacije, članki v periodiki, diplomska dela, razstavni katalogi, zborniki in leksikografska gesla), revije in časopisi ter arhivski viri.

Na naključno odprtih straneh publikacije, ki je v podnaslovu opredeljena kot razstavni katalog, so nekateri pogledi na knjige in s knjigami povezane predmete presenetljivi: v njih vidimo sestrske stvaritve s tistimi iz slovenskih javnih knjižnic in arhivov. Seveda ima vsaka knjižnica svoje dragocenosti in posebnosti, noben fond nima zrcalne podobe v drugem mestu, a marsikateri pri nas hranjeni rokopis, prvotisk in grafika so s svojo vsebino in likovno podobo potrditve stikov, ki so jih generacije iz dežel Kranjske, Štajerske in Koroške od približno 10. do 16. stoletja vzdrževale s švabskim Augsburgom in bližnjimi kraji. Ob delih iz naših zbirk je bilo mogoče ničkolikokrat zapisati, da gre za stvaritve iz južne Nemčije ali celo Augsburga, vendar so se take ugotovitve osredotočile na pozno 15. stoletje, ta katalog pa dokazuje, da je zlitost literarnega in likovnega med obema deželama potekala vsaj od ok. 1200 dalje. Da je knjižnica hranišče spominov, ki jih brez materializirane oblike ne bi imeli, je jasno, a dela je treba dobiti pred oči.

Na naključno odprtih straneh publikacije, ki je v podnaslovu opredeljena kot razstavni katalog, so nekateri pogledi na knjige in s knjigami povezane predmete presenetljivi: v njih vidimo sestrske stvaritve s tistimi iz slovenskih javnih knjižnic in arhivov. Seveda ima vsaka knjižnica svoje dragocenosti in posebnosti, noben fond nima zrcalne podobe v drugem mestu, a marsikateri pri nas hranjeni rokopis, prvotisk in grafika so s svojo vsebino in likovno podobo potrditve stikov, ki so jih generacije iz dežel Kranjske, Štajerske in Koroške od približno 10. do 16. stoletja vzdrževale s švabskim Augsburgom in bližnjimi kraji. Ob delih iz naših zbirk je bilo mogoče ničkolikokrat zapisati, da gre za stvaritve iz južne Nemčije ali celo Augsburga, vendar so se take ugotovitve osredotočile na pozno 15. stoletje, ta katalog pa dokazuje, da je zlitost literarnega in likovnega med obema deželama potekala vsaj od ok. 1200 dalje. Da je knjižnica hranišče spominov, ki jih brez materializirane oblike ne bi imeli, je jasno, a dela je treba dobiti pred oči.

Leta 2011 sem med pripravami na razstavo Art déco v Hrvaškem glasbenem zavodu v knjižnici in arhivu te zagrebške institucije našla precej zanimivega gradiva (note, knjige, koncertne liste itd.). Šlo je za likovna dela 15 avtorjev, rojenih v poznem 19. stoletju, zvečine Hrvatov. Med eksponati je bila izjema, notna izdaja iz moje zbirke z naslovom Kadar jaz, dekle, umrla bom. To so priredbe ljudskih pesmi za mešani zbor, delo Brede Šček (1893–1968), ki so bile objavljene v Trstu leta 1933. Ilustracijo na platnici je izdelal Tone (Anton) Kralj (1900–1975), slovenski slikar, grafik in kipar, ki je skladateljico B. Šček verjetno srečal na začetku 30. let. Med letoma 1932 in 1954 je Kralj ustvaril ilustracije za 27 pesmaric sedmih slovenskih skladateljev: Lojze Bratuž, Ivan Laharnar, Silvester Orel, Stanko Premrl, Breda Šček, Matija Tomc in Vinko Vodopivec. Skladateljev niso povezovale zgolj Kraljeve ilustracije njihovih tiskov, ampak tudi ustvarjanje cerkvene glasbe; poleg tega so bili skoraj vsi Primorci. Prispevek razkriva, da je bila Breda Šček po vsej verjetnosti ključna oseba, ki je pripomogla h Kraljevemu ilustratorskemu delu za glasbene tiske. Hkrati pa članek h katalogu Tone Kralj. Retrospektiva (ur. I. Kranjc, Ljubljana 1998) dodaja še pet na novo odkritih ilustracij za glasbene zvezke Silvestra Orla (4) in Brede Šček (1).

Leta 2011 sem med pripravami na razstavo Art déco v Hrvaškem glasbenem zavodu v knjižnici in arhivu te zagrebške institucije našla precej zanimivega gradiva (note, knjige, koncertne liste itd.). Šlo je za likovna dela 15 avtorjev, rojenih v poznem 19. stoletju, zvečine Hrvatov. Med eksponati je bila izjema, notna izdaja iz moje zbirke z naslovom Kadar jaz, dekle, umrla bom. To so priredbe ljudskih pesmi za mešani zbor, delo Brede Šček (1893–1968), ki so bile objavljene v Trstu leta 1933. Ilustracijo na platnici je izdelal Tone (Anton) Kralj (1900–1975), slovenski slikar, grafik in kipar, ki je skladateljico B. Šček verjetno srečal na začetku 30. let. Med letoma 1932 in 1954 je Kralj ustvaril ilustracije za 27 pesmaric sedmih slovenskih skladateljev: Lojze Bratuž, Ivan Laharnar, Silvester Orel, Stanko Premrl, Breda Šček, Matija Tomc in Vinko Vodopivec. Skladateljev niso povezovale zgolj Kraljeve ilustracije njihovih tiskov, ampak tudi ustvarjanje cerkvene glasbe; poleg tega so bili skoraj vsi Primorci. Prispevek razkriva, da je bila Breda Šček po vsej verjetnosti ključna oseba, ki je pripomogla h Kraljevemu ilustratorskemu delu za glasbene tiske. Hkrati pa članek h katalogu Tone Kralj. Retrospektiva (ur. I. Kranjc, Ljubljana 1998) dodaja še pet na novo odkritih ilustracij za glasbene zvezke Silvestra Orla (4) in Brede Šček (1).