Journal articles: 'Romantikken'

1

Slots, Johanne. "Romantikken og nutiden." Magasin fra Det Kongelige Bibliotek 5, no. 2 (September 1, 1990): 41–48. http://dx.doi.org/10.7146/mag.v5i2.66242.

Full text

APA, Harvard, Vancouver, ISO, and other styles

2

Lundestad, Erik. "Treschow, Steffens og romantikken." Nordlit 6, no. 1 (March 1, 2002): 179. http://dx.doi.org/10.7557/13.2077.

Full text

APA, Harvard, Vancouver, ISO, and other styles

3

Jørgensen, Dorthe. "Filosofiens fortrængning af romantikken." Slagmark - Tidsskrift for idéhistorie, no. 16 (February 1, 2018): 118–21. http://dx.doi.org/10.7146/sl.v0i16.103618.

Full text

APA, Harvard, Vancouver, ISO, and other styles

4

Michelsen, William. "Om Grundtvig, J.A. Möhler og romantikken." Grundtvig-Studier 47, no. 1 (January 1, 1996): 146–49. http://dx.doi.org/10.7146/grs.v47i1.16229.

Full text

Abstract:

About Grundtvig, J.A. Möhler and RomanticismBy William MichelsenWilliam Michelsen criticizes William Franklin’s comparison of Grundtvig and Möhler, published in this volume of Grundtvig Studies. In William Michelsen’s opinion, it is misleading to assume that Grundtvig’s theology came about under the influence of the German philosopher Schelling, and subsequently to infer a common point of departure for Grundtvig and Möhler. Grundtvig’s attitude to German Idealism in general and Schelling’s philosophy in particular is one of unmitigated repudiation.

APA, Harvard, Vancouver, ISO, and other styles

5

Bø-Rygg, Arnfinn. "Peder Chr. Kjerschow: Musikktenkningens historie IV. Romantikken og dens opptakt." Studia Musicologica Norvegica 46, no. 01 (November 2, 2020): 96–98. http://dx.doi.org/10.18261/issn.1504-2960-2020-01-09.

Full text

APA, Harvard, Vancouver, ISO, and other styles

6

Gundersen, Karin. "Romantikkens kontinuiteter." Agora 28, no. 01-02 (February 28, 2010): 157–65. http://dx.doi.org/10.18261/issn1500-1571-2010-01-02-10.

Full text

APA, Harvard, Vancouver, ISO, and other styles

7

Karstein, Uta. "Die zwei Romantiken." Zeitschrift für Religion, Gesellschaft und Politik 3, no. 1 (March 8, 2019): 131–50. http://dx.doi.org/10.1007/s41682-019-00033-w.

Full text

APA, Harvard, Vancouver, ISO, and other styles

8

Møller, Lis. "Anmeldelse: DEN KVINDELIGE DANNELSESROMAN." K&K - Kultur og Klasse 38, no. 110 (December 29, 2010): 165–68. http://dx.doi.org/10.7146/kok.v38i110.15782.

Full text

APA, Harvard, Vancouver, ISO, and other styles

9

Pedersen, Frode Helmich. "Romantikkens etterliv i Flauberts Madame Bovary." Norsk litteraturvitenskapelig tidsskrift 14, no. 02 (September 20, 2011): 136–50. http://dx.doi.org/10.18261/issn1504-288x-2011-02-01.

Full text

APA, Harvard, Vancouver, ISO, and other styles

10

Nergård, Mette Elisabeth. "Reiser uten romantikk." Kirke og Kultur 119, no. 04 (December 3, 2014): 360–65. http://dx.doi.org/10.18261/issn1504-3002-2014-04-05.

Full text

APA, Harvard, Vancouver, ISO, and other styles

11

Langås, Unni. "Romantikkens kropp. Henrik Wergeland i et kjønnsperspektiv." Edda 103, no. 02 (May 4, 2003): 162–79. http://dx.doi.org/10.18261/issn1500-1989-2003-02-05.

Full text

APA, Harvard, Vancouver, ISO, and other styles

12

Hammer, Espen. "Cavell og politisk romantikk." Agora 26, no. 01-02 (May 12, 2008): 5–28. http://dx.doi.org/10.18261/issn1500-1571-2008-01-02-02.

Full text

APA, Harvard, Vancouver, ISO, and other styles

13

Otto, Angelika. "Tim Eitel — ein moderner Romantiker." NeuroTransmitter 29, no. 6 (June 2018): 62–63. http://dx.doi.org/10.1007/s15016-018-6435-4.

Full text

APA, Harvard, Vancouver, ISO, and other styles

14

YALÇIN, Fatih. "Romantikten Postmoderne Bir İnsan Olarak Roman Kahramanının Ölümü." Journal of Turkish Studies 10, Volume 10 Issue 4 (January 1, 2015): 937. http://dx.doi.org/10.7827/turkishstudies.7824.

Full text

APA, Harvard, Vancouver, ISO, and other styles

15

Risberg, Leif. "Om att spegla tidsandan i skönlitteratur – exemplet Sven Delblanc." Venue 3, no. 1 (April 11, 2014): 1–4. http://dx.doi.org/10.3384/venue.2001-788x.1434.

Full text

Abstract:

Erik Johan Stagnelius dikter ser vi som typiska för romantiken och dess tidsanda. Victoria Benedictssons roman Pengar om kvinnoemancipationen uttrycker 1880-talets radikala tidsanda. Jag vill här lyfta fram två verk från vår egen tid – dramerna Morgonstjärnan och Damiens av Sven Delblanc – och se dem i ljuset av begreppet tidsanda samt något diskutera detta begrepp. Dramerna är väl lämpade för klassrumsdiskussioner om bland annat de skiftande idéklimaten i vår närhistoria.

APA, Harvard, Vancouver, ISO, and other styles

16

Gaede, Kirsten. "RSNA: Tanz der Giganten." kma - Klinik Management aktuell 22, no. 01 (January 2017): 38–41. http://dx.doi.org/10.1055/s-0036-1594392.

Full text

Abstract:

Was für Romantiker Venedig, ist für Radiologen Chicago: Sie müssen den Kongress der Radiological Society of North America gesehen haben, zumindest einmal im Leben – die monumentalen Ausstellungshallen, die riesigen, weit oben in der Luft schwebenden Logos der Unternehmen, die uferlosen, dicht gedrängten Stände, das internationale Publikum.

APA, Harvard, Vancouver, ISO, and other styles

17

Norhus, Åshild. "En bondebegravelse – romantikk eller politikk?" Kunst og kultur 98, no. 02 (May 30, 2016): 72–82. http://dx.doi.org/10.18261/issn.1504-3029-2016-02-03.

Full text

APA, Harvard, Vancouver, ISO, and other styles

18

Jiránek, Jaroslav, and Jaroslav Jiranek. "Franz Liszts Beitrag zur Musiksprache der Romantiker." Studia Musicologica Academiae Scientiarum Hungaricae 28, no. 1/4 (1986): 137. http://dx.doi.org/10.2307/902416.

Full text

APA, Harvard, Vancouver, ISO, and other styles

19

Kramer, Lawrence. "Ena kašlja, druga pleše: Freud, Strauss in sprevrženost sodobnega življenja." Musicological Annual 45, no. 2 (December 1, 2009): 33–44. http://dx.doi.org/10.4312/mz.45.2.33-44.

Full text

Abstract:

Navkljub znani ravnodušnosti do glasbe jo Freud včasih prav poznavalsko omenja. Ta sestavek napeljuje na misel, da se je freudovska podzavest deloma oblikovala po glasbi pozne romantike v povezavi z opisi ženskega poželenja. Freudov primer Dore in Richarda Straussa opera Saloma se stekata v findesièclovskem konceptu glasbene podzavesti.

APA, Harvard, Vancouver, ISO, and other styles

20

Aadland, Erling. "Klassisisme og romantikk – kontinuitet og brudd." Edda 103, no. 01 (March 4, 2003): 103–6. http://dx.doi.org/10.18261/issn1500-1989-2003-01-11.

Full text

APA, Harvard, Vancouver, ISO, and other styles

21

Jílková, Miroslava. "Kleists Abbildung des Weiblichen in seinen äußersten Ausprägungen." Brünner Hefte zu Deutsch als Fremdsprache 2, no. 1 (June 30, 2009): 70–81. http://dx.doi.org/10.5817/bhdf2009-1-70.

Full text

Abstract:

Der deutsche Romantiker Heinrich von Kleist (1777 – 1811) schuf kurz hintereinander zwei Dramen (Penthesilea und Käthchen von Heilbronn), in denen er mit Hilfe zweier Frauengestalten ein scheinbar widersprüchliches Bild des Weiblichen entwirft. Eine genauere Analyse der beiden Titelheldinnen, die auch auf die Wesenszüge „des Weiblichen“ an sich eingeht, zeigt jedoch, worin die Komplementarität und die Ambiguität des Weiblichen in den beiden genannten Fällen besteht.

APA, Harvard, Vancouver, ISO, and other styles

22

Nitsche, Nadja. "Lesezeichen Nr. 5: Hol den Vorschlaghammer. Deutschsprachige Popmusik - Romantiker und Antiromantiker." mAGAzin Revista intercultural e interdisciplinar, no. 16 (2005): 74–79. http://dx.doi.org/10.12795/magazin.2005.i16.13.

Full text

APA, Harvard, Vancouver, ISO, and other styles

23

Beck, Hamilton HH. "Klaus Hermsdorf: Literarisches Leben in Berlin. Aufklärer und Romantiker." GDR Bulletin 14, no. 2 (October 17, 1988): 59–60. http://dx.doi.org/10.4148/gdrb.v14i2.869.

Full text

APA, Harvard, Vancouver, ISO, and other styles

24

Kotin, Andrey. "Zwischen Sinn und Wahnsinn. Die Metamorphosen des Ich im deutschen romantischen Märchen." Studia Germanica Gedanensia, no. 40 (December 22, 2019): 110–20. http://dx.doi.org/10.26881/sgg.2019.40.09.

Full text

Abstract:

Im vorliegenden Beitrag wird der absolut-generalisierende Menschenbegriff auf das subjektiv-figurative Konzept des Individuums begrenzt. Im Unterschied zu der anthropologischen Philosophie früherer Epochen beschäftigten sich die Denker der Romantik viel intensiver mit dem Ich-Problem als mit der Definition des Menschen bzw. des Menschlichen. Die theoretischen Grundlagen dieser eifrigen Ich-Zentriertheit können besonders gut am Beispiel von Johann Gottlieb Fichtes subjektiven Idealismus beobachtet werden. Davon ausgehend werden die literarischen Manifestationen des Individuellen in den Kunstmärchen deutscher Romantiker (Ludwig Tieck, Adelbert von Chamisso) analysiert.

APA, Harvard, Vancouver, ISO, and other styles

25

Hodel, Anna. "Jenseits des Nationalen. Der ›Kolo‹ als identitätstopographierende (Tanz)Figur in den südslawischen Romantiken." Zagreber germanistische Beiträge 26 (2017): 131–48. http://dx.doi.org/10.17234/zgb.26.8.

Full text

APA, Harvard, Vancouver, ISO, and other styles

26

Hölter, Achim. "Der Romantiker als Student Zur Identität von zwei Tieck-Handschriften." Deutsche Vierteljahrsschrift für Literaturwissenschaft und Geistesgeschichte 61, no. 1 (March 1987): 125–50. http://dx.doi.org/10.1007/bf03375883.

Full text

APA, Harvard, Vancouver, ISO, and other styles

27

Kremenšek, Slavko. "H genezi razmerja med etnologijo in geografijo." Dela, no. 3 (December 1, 1986): 12–26. http://dx.doi.org/10.4312/dela.3.12-26.

Full text

Abstract:

Ko smo pred leti govorili o razmerju med etnologijo in slavistiko, smo med drugim ugotovili, da si etnologija in slavistika po svojem izviru nista v takšnem sorodstvu, kakor se to običajno zdi. Etnologija je kot posebna veda nastajala v drugačnem sorodstvenem razmerju, kakršno se ji pripisuje, ko njen nastanek povezujejo z razdobjem romantike. Kot plod razsvetljenskih družboslovnih koncepcij se je etnologija najprej rojevala v okviru državoznanstva, v sestavu tako imenovane statistične vede. Bila je blizu geografiji in se je uveljavljala v razsvetljenski historiografiji; tudi pri nas.

APA, Harvard, Vancouver, ISO, and other styles

28

Bogunović Hočevar, Katarina. "Refleksija ob pojmu romantika v glasbi." Musicological Annual 43, no. 2 (December 1, 2007): 265–76. http://dx.doi.org/10.4312/mz.43.2.265-276.

Full text

Abstract:

Zdi se, da je raba pojma romantična glasba ali glasbena romantika v vsakodnevni govorici že tako močno zakoreninjena in samoumevna, da se ponovno preverjanje pomena na videz kaže kot nepotrebno. Pretres nekaterih razprav sodobnega muzikološkega diskurza pa kaže povsem drugačno podobo: opredelitve pojma in pristopi pri tem so si tako zelo različni, da se zdi kakršna koli dokončna definicija pojma nemogoča. Toda iskanja bistva in legitimnih vzrokov za nastanek romantike v glasbi ne smemo omejiti zgolj na muzikološka dognanja, temveč zahteva poznavanje duhovnozgodovinske antropologije novoveškega človeka.

APA, Harvard, Vancouver, ISO, and other styles

29

Hyttel-Sørensen, Signe. "Kritikerens personlige projekt: Barndomsopfattelser, dannelsessyn og personlig positionering i romantikkens børnelitterære kritik i Danmark." Barnelitterært Forskningstidsskrift 2, no. 1 (January 2011): 8393. http://dx.doi.org/10.3402/blft.v2i0.8393.

Full text

APA, Harvard, Vancouver, ISO, and other styles

30

Møller, Lis. "Erik Bjerck Hagen: Norsk litteratur 1830-1875: Romantikk, realisme, modernisme." Norsk litteraturvitenskapelig tidsskrift 23, no. 01 (April 23, 2020): 65–68. http://dx.doi.org/10.18261/issn.1504-288x-2020-01-08.

Full text

APA, Harvard, Vancouver, ISO, and other styles

31

Matošević, Suzana. "Osnaživanje bračne ljubavi u obiteljskim savjetovalištima Đakovačko-osječke nadbiskupije sukladno smjernicama Amoris laetitiae." Diacovensia 25, no. 2 (2017): 303–31. http://dx.doi.org/10.31823/d.25.2.6.

Full text

Abstract:

Rad je prikaz etapa osnižavanja bračne ljubavi u procesu bračnoga savjetovanja u Bračnom i obiteljskom savjetovalištu u Slavonskom Brodu. U uvodu se opsuju područja djelovanja savjetovališta. Slijedi opis procesa bračnoga savjetovanja u šest etapa: 1. Identifikacija i definiranje bračnih poteškoća, 2. Etape osobnoga rasta i razvoja, 3. Zaljubljivanje i razvoj ljubavnoga odnosa, 4. Preuzimanje odgovornosti za (ne)uspjeh u braku i usmjeravanje prema promjenama, 5. Obnavljanje romantike u braku, 6. Produbljivanje motivacije za trajno usavršavanje bračnih i obiteljskih odnosa. Preobrazba bračne ljubavi u procesu bračnoga savjetovanja prikazat će se kroz prizmu četvrtoga poglavlja posinodalne apostolske pobudnice Amoris laetitia: Ljubav u braku.

APA, Harvard, Vancouver, ISO, and other styles

32

Koller, Christian. "Kriminelle Romantiker in der exotischen Hölle: Zur transnationalen Medialisierung der französischen Fremdenlegion." Saeculum 62, no. 2 (June 2012): 247–66. http://dx.doi.org/10.7788/saeculum.2012.62.2.247.

Full text

APA, Harvard, Vancouver, ISO, and other styles

33

PAULS, GEORG. "Heinrich Heine und Edgar Quinet: Zwei ,entlaufene Romantiker’ - Eine Untersuchung ihres Deutschlandbildes." arcadia - International Journal for Literary Studies 23, no. 3 (January 1988): 243–75. http://dx.doi.org/10.1515/arca.1988.23.3.243.

Full text

APA, Harvard, Vancouver, ISO, and other styles

34

Kluge, Rolf-Dieter. "Zur Deutung der Musik in der Dichtungstheorie einiger russischer Romantiker und Symbolisten." Die Musikforschung 22, no. 1 (September 21, 2021): 13–22. http://dx.doi.org/10.52412/mf.1969.h1.2148.

Full text

APA, Harvard, Vancouver, ISO, and other styles

35

Haas, Agnieszka K. "Zur Unverständlichkeit von Chiffren und Hieroglyphen der Natur in der Prosa der Frühromantik." Studia Germanica Gedanensia, no. 38 (February 6, 2018): 43–61. http://dx.doi.org/10.26881/sgg.2018.38.03.

Full text

Abstract:

Im vorliegenden Beitrag gilt die Aufmerksamkeit dem Topos vom Buch der Natur in der deutschen Prosa der Frühromantik und seinem Verhältnis zu rhetorischen Figuren, die auf die transzendente Quelle der Natur verweisen. In den Vordergrund rückt die von den romantischen Dichtern betonte Unmöglichkeit, die Chiffren und Hieroglyphen der Natur zu enträtseln. Ursprünglich bedeutete das Buch der Natur eine an den Menschen gerichtete chiffrierte Mitteilung Gottes bzw. des Geistes. Die Romantiker betrachten die Natur als geheimnisvolle Chiffre, die in zunehmendem Maße unverständlicher wird. Die Fragestellung im Artikel lautet: Mithilfe von welchen rhetorischen Mitteln wird der geistige Charakter der Natur ausgedrückt und in welchem Zusammenhang steht der genannte Topos mit dem Problem des beschränkten Sprach- und Erkenntnisvermögens in der Literatur um 1800.

APA, Harvard, Vancouver, ISO, and other styles

36

Rysst, Mari. "Småjenter, kropp og romantikk i lys av en fryktet «seksualisering» av barndom." Norsk antropologisk tidsskrift 21, no. 02-03 (October 11, 2010): 97–109. http://dx.doi.org/10.18261/issn1504-2898-2010-02-03-03.

Full text

APA, Harvard, Vancouver, ISO, and other styles

37

Hulten, Martin. "Bjergensomhed som motiv hos Jean-Jaques Rousseau. Eller: Hvorfor Rousseau ikke er romantiker." Nordlit 6, no. 1 (March 1, 2002): 135. http://dx.doi.org/10.7557/13.2074.

Full text

APA, Harvard, Vancouver, ISO, and other styles

38

Doo, Haeng Sook. "Der Wandel und der Einfluss der Indienstudien der deutschen Romantiker im 19. Jahrhundert." Deutsche Sprach- und Literaturwissenschaft 27, no. 1 (March 31, 2019): 169–95. http://dx.doi.org/10.24830/kgd.27.1.7.

Full text

APA, Harvard, Vancouver, ISO, and other styles

39

Weber, Alexander. "DIE SEUFFZENDE TURTEL TAUB (1767) EIN HANDSCHRIFTENFUND ZUR SPEE-REZEPTION IM 18. JAHRHUNDERT." Daphnis 34, no. 1-2 (May 1, 2005): 327–67. http://dx.doi.org/10.1163/18796583-90000949.

Full text

Abstract:

Nach dem bisherigen Forschungsstand riß die Rezeption Friedrich Spees im Barock mit dem Beginn der Aufklärung ab, bis sein Werk von den Romantikern wiederentdeckt wurde. Anhand einer in der British Library neuaufgefundenen privaten Devotion läßt sich jedoch exemplarisch darlegen, wie nachhaltig Spee als Erbauungsschriftsteller auf Laien im 18. Jahrhundert gewirkt hat. Während besonders seit dem Josephinismus die barocken Andachtsbücher und Lieder aus der literarischen Öffentlichkeit und der offiziellen Kirche verdrängt wurden, lebte in der Frömmigkeit des Volkes diese spirituelle Gebrauchsliteratur fort, weil ihre Inhalte überzeitlich und verbindlich, ihre formalen Ausdrucksmöglichkeiten dagegen variabel und entwicklungsfähig erschienen. Diese Form einer dem Zeitgeist trotzenden, bewahrend-produktiven Aufnahme wird untersucht am Beispiel einiger Traditionsstränge, die Spee im Güldenen Tugendbuch zu einer charakteristischen Formensprache verbunden hatte: der mittelalterlich-bernhardinischen Wundenmystik, der erotischen Seelenbrautschaft des Hohenliedes und der ignatianischen Passionsbetrachtung. Die Handschrift bietet außerdem einen Beleg für die These, daß Spee auf die oberdeutsche Dichtung eine ähnliche Wirkung hatte wie Opitz im protestantischen Norden.

APA, Harvard, Vancouver, ISO, and other styles

40

Jamme, Christoph. "Die „geistige Geographie“ Europas: Die Geschichte der (philosophischen) Europa-Idee von den Romantikern bis Derrida." Philotheos 10 (2010): 3–10. http://dx.doi.org/10.5840/philotheos2010101.

Full text

APA, Harvard, Vancouver, ISO, and other styles

41

Prole, Dragan. "Romantische Unmitelbarkeit." Theoria, Beograd 56, no. 1 (2013): 95–117. http://dx.doi.org/10.2298/theo1301095p.

Full text

Abstract:

Im ersten Teil des Artikels stellt der Verfasser die Unergr?ndlichkeit des Vorurteils dar, dass die romantische ?sthetik an der M?glichkeit der Ver?nderung der bestehenden Realit?t nicht interessiert ist. Die Funktion der Fragment-Vielfalt fr?her Romantiker ?ber die Folgen von Arbeitsteilung, Toleranz, Ehe, Freundschaft, Frieden, Gerechtigkeit, Geschichte, Verarmung des kulturellen Lebens usw., war das Erm?glichen eines Hinausschreitens ausserhalb der Eigenheit, eine Unterst?tzung f?r die Verbindung pers?nlicher Subjektivit?t und dem Ph?nomen eines objektiven Geistes zu bieten, vereinzelter Reflexionen ?ber das Selbst und die F?rderung des kulturellen Lebens. Der zweite Teil er?rtert Hegels Kritik ?ber die romantische Unmittelbarkeit und besteht darauf zu zeigen, dass wir neben einer ausdr?cklichen Kritik des Romantismus auch von einer ?indirekten? Kritik Hegels reden k?nnen. Diese ist im ersten Teil der Ph?nomenologie des Geistes pr?sentiert, was die Notwendigkeit beweist, dass konzeptionelle Gestalten unterschiedlicher Formen der Unmittelbarkeit erkannt werden m?ssen. Zum Schlu? des Artikels wurden Schwierigkeiten analysiert, wegen welchen der Romantismus Hegels Zugang zur Unmittelbarkeit nicht anerkennen kann, wobei der Begriff der romantischen Unmittelbarkeit als ma?gebender Wegweiser f?r die Entdeckung der Paradoxie des gesamten romantischen Projekts gekennzeichnet wurde.

APA, Harvard, Vancouver, ISO, and other styles

42

Omiya, Von Kanichiro. "Von kokugaku zur Japanischen Romantik." Jahrbuch für Internationale Germanistik 52, no. 2 (January 1, 2020): 185–210. http://dx.doi.org/10.3726/ja522_185.

Full text

Abstract:

Die Japanische Romantik (nippon rōman ha) ist die selbstgewählte Bezeichnung der literarischen Bewegung in Japan in den 30er Jahren des vorigen Jahrhunderts, die sich jedoch nicht allein auf Dichter und Schriftsteller beschränkte, sondern deren Gleichgesinnte sich auf unterschiedliche Bereiche verteilten, wie z. B. auch einige Politiker und Offiziere am Rande dieser Bewegung mitwirkten. Ihr künstlerisches Ideal war die geistige Wiederherstellung des ,,Altjapanischen“ bzw. des ,,japanischen Altertums“, das als ,,eigene“ kulturelle Tradition von den Überlieferungen ,,fremder“ Herkunft streng zu unterscheiden sei. Der Verdacht dürfte bereits naheliegen, dass die Japanische Romantik mit solch einem tendenziösen Programm ideologisch nicht tadellos wäre, genauso wie die deutsche Neuromantik im frühen 20. Jahrhundert. Ein berechtigter Verdacht ist das insofern, als die Japanische Romantik eine nahezu parallele Erscheinung zum japanischen Militärfaschismus war und einige Romantiker in der Tat die japanische Außenpolitik mitsamt den militärischen Einmarsch in asiatische Länder, vor allen in China, unter der Vorwand einer, wie es genannt wurde, ,,Emanzipation der asiatischen Völker von den westlichen Kolonialmächten“2 billigten. Damit kann man die Japanische Romantik – vorläufig – als eine östliche Spielart der ,,politischen Romantik“3 oder als deren verspätete Variante betrachten.

APA, Harvard, Vancouver, ISO, and other styles

43

Godlewicz‑Adamiec, Joanna. "Rezeptionsstrategien der deutschen Romantiker und Umwandlungen der mittelalterlichen Quellen des Stoes am Beispiel der Literarisierung des Melusinenmythos." Studia Germanica Gedanensia, no. 40 (December 22, 2019): 25–40. http://dx.doi.org/10.26881/sgg.2019.40.02.

Full text

Abstract:

Geschichten von Feen und Meerjungrauen zählen zu den poetischen Universalien. Der hier vorliegende Beitrag will die Forschungen zum Melusine/Undine-Motiv erweitern und einen neuen Akzent setzen. Der Fokus wird au die Epochendierenz im Hinblick au die Mischwesen und ihre Funktion in der Narration gelegt. Ziel des interdisziplinär konzipierten Beitrags ist es, Dierenzen und Konvergenzen in der Literarisierung des Melusinenstoes im Mittelalter und in der Romantik darzustellen. Die Analyse wird au den Zusammenhang zwischen den exten und au epochentypische Facetten eingehen. Gesucht wird sowohl nach unabhängigen Parallelen als auch nach möglichen Rezeptionsstrategien.

APA, Harvard, Vancouver, ISO, and other styles

44

Wara, Tatiana, and Mai Camilla Munkejord. "Naturen som rekreasjon og heteroseksuell romantikk: - En studie av russiske kvinnelige migranters poetiske fortellinger om natur og kjønn." Norsk antropologisk tidsskrift 26, no. 01 (April 26, 2016): 23–38. http://dx.doi.org/10.18261/issn.1504-2898-2016-01-03.

Full text

APA, Harvard, Vancouver, ISO, and other styles

45

López-Domínguez, Virginia. "Die Staatslehre von 1813 oder der Kampf der Aufklärung gegen den politischen Irrationalismus der Romantiker zur Verteidigung einer christlich-revolutionären Sozialutopie." Fichte-Studien 29 (2006): 149–64. http://dx.doi.org/10.5840/fichte20062987.

Full text

APA, Harvard, Vancouver, ISO, and other styles

46

Grosche, Stefan. "Günzel, Klaus: Die deutschen Romantiker. 125 Lebensläufe. Ein Personenlexikon. Zürich, Artemis & Winkler, 1995.398 S. 111., Portr. DM/SFr. 98.-. ISBN 3-7608-1119-1." Gesnerus 53, no. 1-2 (November 27, 1996): 150–51. http://dx.doi.org/10.1163/22977953-0530102063.

Full text

APA, Harvard, Vancouver, ISO, and other styles

47

Bogunović Hočevar, Katarina. "Recepcija Ravnikovega glasbenega delovanja v slovenski glasbeni publicistiki." Musicological Annual 41, no. 1 (December 1, 2005): 81–89. http://dx.doi.org/10.4312/mz.41.1.81-89.

Full text

Abstract:

Janko Ravnik je slovensko glasbeno javnost opozoril nase v 20-tih letih 20. stoletja, ko so izšle njegove prve skladbe pri Novih akordih. Po zaključenem študiju klavirja v Pragi se je domačemu občinstvu predstavil ne le kot pianist temveč – zanimivo – tudi kot skladatelj. Njegovi prvenci so s strani takratne kritike doživeli izjemen uspeh; duh pozne romantike če že ne modernizma, ki je bil Novim akordom, edini slovenski glasbeni reviji na začetku stoletja, še precej tuj, je dihal v vsaki Ravnikovi skladbi. Lahko rečemo, da so Ravnikova dela prinesla nov, manj znan duh Novim akordom, ki je z odobravanjem sicer precej presenetil takratno uredništvo. Janko Ravnik je torej v 20-tih letih predstavljal svojsko glasbeno osebnost, ki je v slovenski glasbeni svet prodrla z značilno, prepoznavno, umetniško dovršeno glasbeno govorico. Nadaljnje avtorjevo komponiranje je ostalo trdno zavezano glasbeni poetiki zgodnjih del; Ravnikov skromni ustvarjalni opus se je zadržal na področju komorne glasbe – samospevov, zborov in klavirskih miniatur, še bolj kot skladanju pa je bil morda predan poustvarjalnosti na koncertnih odrih in pedagoškemu delu. Ravnikova glasbena dejavnost je bila predvsem v prvi polovici 20. stoletja vseskozi prisotna v slovenskem glasbenem življenju. Kakšna je bila recepcija njegovega ustvarjalnega dela pa skuša ugotoviti pričujoči članek. Pri tem upošteva tudi vse tiste vire, ki sledijo skladateljevi pianistični dejavnosti, da bi bil mozaik 'zapisanega' bolj celovit. Pri količini obstoječih in ohranjenih virov se na prvi pogled zdi, da je bilo o Ravniku že veliko povedanega ter da interpretaciji njegove umetnosti manjka le še epilog. Temeljitejši pregled gradiva, kot tudi primerjava starejših in novejših zapisov, pa ponuja povsem drugačno sliko. Z opazovanjem recepcije Ravnikove glasbene ustvarjalnosti v slovenski publicistiki na treh ravneh – na kritikah skladb v takratnih glasbenih revijah, na prispevkih s področja glasbeno-analitičnega dela Ravnikovih skladb in na obstoječih življenjepisnih virih ter podobnih orisih skladateljevega življenja in dela – se izkaže, da se prvi dve in hkrati tudi najpomembnejši ravni skrčita na dva relevantna avtorja: Gojmira Kreka in Marijana Lipovška. Po tem se seveda postavljata vprašanji, koliko je dejansko raziskanega na področju ustvarjalnosti Janka Ravnika in kaj njegova umetnost v mozaiku slovenske zgodovine glasbe pravzaprav pomeni.

APA, Harvard, Vancouver, ISO, and other styles

48

Daugbjerg, Mads. "Kulturarvens grundspænding mellem nationale og globale strømme." Kulturstudier 2, no. 1 (June 6, 2011): 6. http://dx.doi.org/10.7146/ks.v2i1.5188.

Full text

Abstract:

Resumé Artiklen diskuterer den ”grundspænding” mellem det nationale og det globale, som kulturarven som begreb og konkret praksis finder betydning i. Et indledende eksempel fra forfatterens feltarbejde ved den historiske slagmark Dybbøl lige nord for den dansk/tyske grænse demonstrerer, hvordan steder og højtideligheder, der tidligere blev opfattet som stærkt nationale, i stigende grad tilskrives transnationale eller sågar universelle værdier. Herefter sporer og diskuterer forfatteren forbindelserne mellem national identitet, arkæologien og kulturarven, med reference til 1800tallets nationalromantiske vending. Særlig opmærksomhed tildeles den tyske præromantiker Johann Gottfried Herder (1744-1803), hvis tanker om sammenhængen mellem folk, nation og kultur fik afgørende betydning for toneangivende danske skikkelser som Adam Oehlenschläger og N.F.S. Grundtvig. Forståelsen af kulturarven, som voksede frem i 1800-tallets Danmark, var knyttet til erfaringen af den krisestemning, som blandt andet tabet af Norge 1814 og de slesvigske krige 1848-51 og 1864 hensatte nationen i. Dansk kultur og kulturarv blev opfattet som noget grundlæggende skrøbeligt og truet, en præmis som stadig kendetegner megen kulturarvspraksis. Men parallelt med denne grundlæggende nationale konnotation i kulturarvsbegrebet peger forfatteren på nutidige bevægelser, som peger i en tilsyneladende modsat retning, hvor genstande, steder, monumenter og traditioner i stigende grad søges knyttet til universelle og kosmopolitiske dagsordner og medfølgende værdisæt, som det ses mest rendyrket hos UNESCO. Artiklen diskuterer den nyere universalistiske kulturarvstænkning gennem en kritisk analyse af UNESCOs verdensarvsbegreb. Der argumenteres for, at man under  verdensorganisationens diplomatiske og inkluderende sprogbrug aner en relativistisk og romantisk kulturforståelse, der på paradoksal vis fastholder de enkelte ”communities” og kulturer i afsondret og ubrydelig specificitet. Artiklens analytiske strategi er at adressere relationerne og spændingerne mellem de nationale og globale forståelser og niveauer, og at undersøge de lag af fortolkning og forhandling, som er med til at fylde kulturarven med mening og værdi. Overordnet er ambitionen at sætte spørgsmålstegn ved relevansen af kategoriske opdelinger af kulturarv i geografiske trin eller koncentriske cirkler, opdelt i fx lokale, nationale og globale niveauer, og i stedet slå til lyd for en kulturanalyse, der interesserer sig for, hvordan sådanne kategorier fremelskes, forhandles og får effekt.

APA, Harvard, Vancouver, ISO, and other styles

49

Kalenić Ramšak, Branka, and Maja Šabec. "Percepcija časa v jeziku in književnosti." Ars & Humanitas 6, no. 2 (December 14, 2012): 5–6. http://dx.doi.org/10.4312/ah.6.2.5-6.

Full text

Abstract:

Tematski blok druge letošnje številke revije za umetnost in humanistiko Ars & Humanitas je posvečen dojemanju časa v jeziku in književnosti. Lani sta Katedri za španski jezik in književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani ob svoji tridesetletnici ustanovitve organizirali mednarodni simpozij z enako tematiko. Na dojemanje časa lahko gledamo z zelo različnih znanstvenih zornih kotov. V uredništvu smo tokrat pozornost usmerili k percepciji časa skozi jezikovne odtenke in literarne odseve. Kadarkoli pomislimo na khrónos kot na abstraktno kategorijo, ki je soodvisna od prostorske dimenzije, dogodkov in njihovega trajanja ter vrstnega reda oziroma kronologije, je njegova percepcija v jeziku in predvsem v književnosti povezana s spoznanji posameznika oziroma njegovo umetniško senzibilnostjo. Čas je v zahodni civilizaciji od Heraklita in njegove ideje o nenehnem spreminjanju, v orientalskih kulturah pa še prej, razumljen kot destruktiven proces, ki mu je človek nujno podrejen. Zato čas dojemamo kot proces spreminjanja in tudi neizprosnega preoblikovanja, ki nas bo pripeljal v dokončno končnost. Zavest o minevanju je človeka vodila k temačnemu procesu agonije, zato življenje pogosto razume kot minljivost, približevanje smrti, umrljivost. »Teče čas, beži urnó in nazaj ga več ne bo«, pravi Cervantes v Don Kihotu. Tempus fugit nas neizpodbitno opominja, da je življenje vedno prekratko, izmuzljivo, da se njegova bit izteka; zato mu je treba posvetiti tudi carpe diem. Vendar se moramo vedno zavedati tudi grozljivega svarila – memento mori. A pred zadnjim grenkim vzdihljajem nas ne obvaruje prav nič: »Od nje nas ne odkup'jo kupi zláta«, pravi France Prešeren. Morda se pa odrešitev, blagoslov ali vsaj tolažba nakazujejo v umetnosti, ustvarjalnosti, ki se zdi človekov edini zmagoviti odgovor v kruti bitki s percepcijo časa. Na poziv uredništva Ars & Humanitas se je odzvalo devet domačih in tujih raziskovalcev, ki se z vprašanjem dojemanja časa srečujejo na področju literarne zgodovine, literarne teorije, jezikoslovja ter poučevanja tujih jezikov in kulture. Literarni sklop odpira razčlemba kompleksnega pojmovanja časa v romanu Na slepo Claudia Magrisa; Irena Prosenc Šegula iz heterogene in razdrobljene pripovedi, v kateri se prepleta več identitet oziroma pripovedovalcev in zgodovinskih obdobij ter ideologij, izlušči pisateljevo trpko sporočilo, da zgodovina deluje »na slepo«, da na eni strani sproti pozablja in propada, na drugi pa prerašča v mit. Tudi članek Patrizie Farinelli črpa iz italijanske moderne književnosti; čas obravnava kot mitsko razsežnost, tokrat iz perspektive italijanskega pripovednika prve polovice 20. stoletja Massima Bontempellija. Ta v svojih delih zagovarja umetnost, ki se je zmožna otresti preteklosti in se posvetiti objektivni refleksiji o lastnem obdobju in modernih mitih. Študija Alejandra Rodrígueza glede na tematiko in uporabo hibridnih pripovednih postopkov v obravnavanem delu, Anatomiji nekega trenutka Javierja Cercasa, seže najbližje v sodobnost – zgodovinsko v leta španske tranzicije, literarno pa v estetiko postmodernizma. Da je čas mogoče razumeti tudi povsem ahistorično, pa pokaže Javier Muñoz Basols, ko koncept časa v romanu Avra Carlosa Fuentesa poveže s tehniko kromatične progresije, ki temelji na čutni zaznavnosti in tako prispeva k ustvarjanju občutka negotovosti in groze, značilnega za gotski pripovedni slog. V jezikoslovju se vidik časovnosti prednostno opira na kategorijo glagola. Jasmina Markič pokaže, da je mogoče prodreti v strukturo romana Sto let samote (tudi) z razčlembo slogovnih in pomenskih vrednosti perifraze haber de + nedoločnik. Gabriel García Márquez namreč spretno izkoristi časovne, aspektualne in modalne dimenzije, ki jih ta lahko izraža, jih združi s pripovednimi tehnikami pogleda naprej in nazaj ter tako ustvari občutek neogibnega ponavljanja zgodovine in z njo človeških usod. Tudi Barbara Pihler se posveti jezikovno-pragmatični dimenziji literarnih besedil, le da ne v pripovednem, temveč v lirskem diskurzu; v prispevku predlaga smernice za časovno-modalno sistematizacijo španskega glagola, temelječo na kriterijih aktualnosti in proporcionalnosti pojavitev glagolskih paradigem v različnih pesniških besedilih. Gregor Perko pa se v proučevanju časovnosti v jeziku delno odmakne od kategorije glagola k samostalniku; v okviru kognitivne slovnice se posveti pojmovni tipologiji tistih ekstenzivnih samostalnikov, ki bodisi povsem bodisi delno implicirajo časovnost. Članek Mete Lah s področja poučevanja tujih jezikov seznanja, kako se je v slovenskem prostoru razvijalo vpeljevanje medkulturnih vsebin v učbenike francoskega jezika od leta 1938 do danes. Tematski sklop o času zaokroži kritičen in duhovit razmislek Mihe Pintariča o tesni prepletenosti mita (domnevne resnice) in resničnosti, ki spremlja zahodno miselnost vse od srednjega veka, prek renesanse, razsvetljenstva in romantike do sodobnosti, in je človeški razum očitno ni zmožen presekati. Nemara bo to dano prihodnjim rodovom.

APA, Harvard, Vancouver, ISO, and other styles

50

Kalenić Ramšak, Branka, and Maja Šabec. "Percepcija časa v jeziku in književnosti." Ars & Humanitas 6, no. 2 (December 14, 2012): 5–6. http://dx.doi.org/10.4312/ars.6.2.5-6.

Full text

Abstract:

Tematski blok druge letošnje številke revije za umetnost in humanistiko Ars & Humanitas je posvečen dojemanju časa v jeziku in književnosti. Lani sta Katedri za španski jezik in književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani ob svoji tridesetletnici ustanovitve organizirali mednarodni simpozij z enako tematiko. Na dojemanje časa lahko gledamo z zelo različnih znanstvenih zornih kotov. V uredništvu smo tokrat pozornost usmerili k percepciji časa skozi jezikovne odtenke in literarne odseve. Kadarkoli pomislimo na khrónos kot na abstraktno kategorijo, ki je soodvisna od prostorske dimenzije, dogodkov in njihovega trajanja ter vrstnega reda oziroma kronologije, je njegova percepcija v jeziku in predvsem v književnosti povezana s spoznanji posameznika oziroma njegovo umetniško senzibilnostjo. Čas je v zahodni civilizaciji od Heraklita in njegove ideje o nenehnem spreminjanju, v orientalskih kulturah pa še prej, razumljen kot destruktiven proces, ki mu je človek nujno podrejen. Zato čas dojemamo kot proces spreminjanja in tudi neizprosnega preoblikovanja, ki nas bo pripeljal v dokončno končnost. Zavest o minevanju je človeka vodila k temačnemu procesu agonije, zato življenje pogosto razume kot minljivost, približevanje smrti, umrljivost. »Teče čas, beži urnó in nazaj ga več ne bo«, pravi Cervantes v Don Kihotu. Tempus fugit nas neizpodbitno opominja, da je življenje vedno prekratko, izmuzljivo, da se njegova bit izteka; zato mu je treba posvetiti tudi carpe diem. Vendar se moramo vedno zavedati tudi grozljivega svarila – memento mori. A pred zadnjim grenkim vzdihljajem nas ne obvaruje prav nič: »Od nje nas ne odkup'jo kupi zláta«, pravi France Prešeren. Morda se pa odrešitev, blagoslov ali vsaj tolažba nakazujejo v umetnosti, ustvarjalnosti, ki se zdi človekov edini zmagoviti odgovor v kruti bitki s percepcijo časa. Na poziv uredništva Ars & Humanitas se je odzvalo devet domačih in tujih raziskovalcev, ki se z vprašanjem dojemanja časa srečujejo na področju literarne zgodovine, literarne teorije, jezikoslovja ter poučevanja tujih jezikov in kulture. Literarni sklop odpira razčlemba kompleksnega pojmovanja časa v romanu Na slepo Claudia Magrisa; Irena Prosenc Šegula iz heterogene in razdrobljene pripovedi, v kateri se prepleta več identitet oziroma pripovedovalcev in zgodovinskih obdobij ter ideologij, izlušči pisateljevo trpko sporočilo, da zgodovina deluje »na slepo«, da na eni strani sproti pozablja in propada, na drugi pa prerašča v mit. Tudi članek Patrizie Farinelli črpa iz italijanske moderne književnosti; čas obravnava kot mitsko razsežnost, tokrat iz perspektive italijanskega pripovednika prve polovice 20. stoletja Massima Bontempellija. Ta v svojih delih zagovarja umetnost, ki se je zmožna otresti preteklosti in se posvetiti objektivni refleksiji o lastnem obdobju in modernih mitih. Študija Alejandra Rodrígueza glede na tematiko in uporabo hibridnih pripovednih postopkov v obravnavanem delu, Anatomiji nekega trenutka Javierja Cercasa, seže najbližje v sodobnost – zgodovinsko v leta španske tranzicije, literarno pa v estetiko postmodernizma. Da je čas mogoče razumeti tudi povsem ahistorično, pa pokaže Javier Muñoz Basols, ko koncept časa v romanu Avra Carlosa Fuentesa poveže s tehniko kromatične progresije, ki temelji na čutni zaznavnosti in tako prispeva k ustvarjanju občutka negotovosti in groze, značilnega za gotski pripovedni slog. V jezikoslovju se vidik časovnosti prednostno opira na kategorijo glagola. Jasmina Markič pokaže, da je mogoče prodreti v strukturo romana Sto let samote (tudi) z razčlembo slogovnih in pomenskih vrednosti perifraze haber de + nedoločnik. Gabriel García Márquez namreč spretno izkoristi časovne, aspektualne in modalne dimenzije, ki jih ta lahko izraža, jih združi s pripovednimi tehnikami pogleda naprej in nazaj ter tako ustvari občutek neogibnega ponavljanja zgodovine in z njo človeških usod. Tudi Barbara Pihler se posveti jezikovno-pragmatični dimenziji literarnih besedil, le da ne v pripovednem, temveč v lirskem diskurzu; v prispevku predlaga smernice za časovno-modalno sistematizacijo španskega glagola, temelječo na kriterijih aktualnosti in proporcionalnosti pojavitev glagolskih paradigem v različnih pesniških besedilih. Gregor Perko pa se v proučevanju časovnosti v jeziku delno odmakne od kategorije glagola k samostalniku; v okviru kognitivne slovnice se posveti pojmovni tipologiji tistih ekstenzivnih samostalnikov, ki bodisi povsem bodisi delno implicirajo časovnost. Članek Mete Lah s področja poučevanja tujih jezikov seznanja, kako se je v slovenskem prostoru razvijalo vpeljevanje medkulturnih vsebin v učbenike francoskega jezika od leta 1938 do danes. Tematski sklop o času zaokroži kritičen in duhovit razmislek Mihe Pintariča o tesni prepletenosti mita (domnevne resnice) in resničnosti, ki spremlja zahodno miselnost vse od srednjega veka, prek renesanse, razsvetljenstva in romantike do sodobnosti, in je človeški razum očitno ni zmožen presekati. Nemara bo to dano prihodnjim rodovom.

APA, Harvard, Vancouver, ISO, and other styles

Journal articles on the topic 'Romantikken'

Create a spot-on reference in APA, MLA, Chicago, Harvard, and other styles