Academic literature on the topic 'Ruská avantgarda'

Knjiga Estetske revolucije in avantgardna gibanja dvajsetega stoletja je nastala pod uredniškim vodstvom Aleša Erjavca kot skupni projekt skupine specialistov, od katerih se je vsak posvetil enemu od izbranih avantgardnih gibanj – Sascha Bru (italijanski futurizem), John E. Bowlt (ruski konstruktivizem), Raymond Spiteri (nadrealizem; situacionizem), David Craven (mehiški muralizem), Tyrus Miller (neoavantgarda v Združenih državah Amerike) in Miško Šuvaković (NSK). Vsaka od teh študij ima lastno interpretativno vrednost, obenem pa se vključuje v nov poskus uokvirjenja avantgardnih gibanj v pristop, ki ima sodobno teoretsko moč. Ta pristop in skupni okvir je razvil Aleš Erjavec v »Uvodu« in »Zaključku: Avantgarde, revolucije in estetika«. Potreba po novem pogledu na splošno izhaja iz empiričnega dejstva, da so avantgarde dvajsetega stoletja zdaj že zaključena zgodba ter da se s sodobnostjo in sodobno umetnostjo enaindvajsetega stoletja že kaže potreba po celovitejši in smiselni analizi celote tega za dvajseto stoletje značilnega pojava – tudi zaradi vprašanja, ali so avantgardna gibanja mogoča še naprej. Vendar je v izzivu, ki je potreboval tako ekipno raziskovanje, tudi povsem teoretski element. Če navedemo le tri najvidnejše teoretike avantgarde – Poggiolija, Bürgerja in Flakerja –, je Renato Poggioli sicer ponudil teorijo avantgarde, ki bi bila trajni pojav, vendar se je dejansko posvetil tistim iz prvega vala (1909–1930); Peter Bürger je temu istemu valu dal ime »historična avantgarda«, ker je bil prepričan, da je pripadala preteklosti in je neoavantgarda ne more nadaljevati; in le Aleksandar Flaker se je ukvarjal z vsemi tremi valovi avantgardnih gibanj (historična avantgarda, neoavantgarda, retrogarda – postsocialistična avantgarda) in prispeval tudi pomembno razlikovanje med optimalno projekcijo (razvito iz pobude Jurija Lotmana), ki je značilna za umetniške avantgarde, za razliko od političnih, ki gojijo utopijo, vendar je vztrajal pri umetniškosti avantgardnih gibanj, medtem ko njihove političnosti ni vključeval v analizo, ki se je posvečala le (proti-) umetniški vrednosti avantgard. Med te klasične teoretike in sodobnost se je vstavil postmodernizem, ki naj bi tako kot z modernizmom pospravil tudi z avantgardizmom, kar je med drugim onemogočalo širše prepoznanje postsocialističnih avantgardnih gibanj osemdesetih let prejšnjega stoletja.

Knjiga Estetske revolucije in avantgardna gibanja dvajsetega stoletja je nastala pod uredniškim vodstvom Aleša Erjavca kot skupni projekt skupine specialistov, od katerih se je vsak posvetil enemu od izbranih avantgardnih gibanj – Sascha Bru (italijanski futurizem), John E. Bowlt (ruski konstruktivizem), Raymond Spiteri (nadrealizem; situacionizem), David Craven (mehiški muralizem), Tyrus Miller (neoavantgarda v Združenih državah Amerike) in Miško Šuvaković (NSK). Vsaka od teh študij ima lastno interpretativno vrednost, obenem pa se vključuje v nov poskus uokvirjenja avantgardnih gibanj v pristop, ki ima sodobno teoretsko moč. Ta pristop in skupni okvir je razvil Aleš Erjavec v »Uvodu« in »Zaključku: Avantgarde, revolucije in estetika«. Potreba po novem pogledu na splošno izhaja iz empiričnega dejstva, da so avantgarde dvajsetega stoletja zdaj že zaključena zgodba ter da se s sodobnostjo in sodobno umetnostjo enaindvajsetega stoletja že kaže potreba po celovitejši in smiselni analizi celote tega za dvajseto stoletje značilnega pojava – tudi zaradi vprašanja, ali so avantgardna gibanja mogoča še naprej. Vendar je v izzivu, ki je potreboval tako ekipno raziskovanje, tudi povsem teoretski element. Če navedemo le tri najvidnejše teoretike avantgarde – Poggiolija, Bürgerja in Flakerja –, je Renato Poggioli sicer ponudil teorijo avantgarde, ki bi bila trajni pojav, vendar se je dejansko posvetil tistim iz prvega vala (1909–1930); Peter Bürger je temu istemu valu dal ime »historična avantgarda«, ker je bil prepričan, da je pripadala preteklosti in je neoavantgarda ne more nadaljevati; in le Aleksandar Flaker se je ukvarjal z vsemi tremi valovi avantgardnih gibanj (historična avantgarda, neoavantgarda, retrogarda – postsocialistična avantgarda) in prispeval tudi pomembno razlikovanje med optimalno projekcijo (razvito iz pobude Jurija Lotmana), ki je značilna za umetniške avantgarde, za razliko od političnih, ki gojijo utopijo, vendar je vztrajal pri umetniškosti avantgardnih gibanj, medtem ko njihove političnosti ni vključeval v analizo, ki se je posvečala le (proti-) umetniški vrednosti avantgard. Med te klasične teoretike in sodobnost se je vstavil postmodernizem, ki naj bi tako kot z modernizmom pospravil tudi z avantgardizmom, kar je med drugim onemogočalo širše prepoznanje postsocialističnih avantgardnih gibanj osemdesetih let prejšnjega stoletja.

The relationship between Czech and Russian avantgarde has not been properly examined, therefore the aim of this research was to understand the real facts and uncover “ the blind spots“ connected with the specific development of avantgarde architecture in Czechoslovakia and Soviet Union. A comprehensive and moreless thorough detailed reconstruction of the interwar period has been created with the help of comparative and historiographic analysis. This period used to be interpreted quite contrarily under the political pressure of the Soviet regime. The thesis analyses the influence of the political regime on architecture, determines the reflection of the events in the Soviet Union on the opinions of Czechoslovak architects by means of testimonies about mutual contacts, mutual criticism and cooperation in the sphere of architecture. The thesis brings and concludes new information regarding Czech architects who were designing and working in the Soviet Union. The research is based on archive documents, articles from specialized contemporary magazines and debates between Czech and Russian architects.

The work focuses on the analysis of the poetics of Vladimir Nabokov's novel Invitation to a Beheading in terms of its cultural context. Specifically deals with its relation to the Soviet theatrical avant-garde, with mythopoetic symbolism and early avant-garde. We approach to the novel as a parody of the post-revolutionary avant-garde Soviet theater experiments. Special attention is paid to the fact that due to the theatralization of the text, i.e. assimilation of the novel space with the theatricals, diegesis of Invitation to a Beheading is divided into two equal opposing worlds, each of which represents particular poetics. World built around main character of Cincinnatus is comparable to symbolism, namely to the symbol and symbolistic perception of Andrei Bely. The central principle of this reality is semiotization of the world. The surrounding fictional world creates its opposite as it is shaped by the principle of desemiotization which - as a central aspect of formalistic-futuristic avant- garde - systematically dismantles hero's world. However neither of these worlds is winning. In the end it is the synthesis, which helps the hero get emancipated from the novel's world. The Invitation to a Beheading can therefore be interpreted as original artist's world manifesto which through presentation and...

This project is dedicated to an analysis of the close connections between the poetry of Vsevolod Nekrasov (1934-2009) and the paintings of Erik Bulatov (1933) in the context of Russian avant-garde movements throughout the 20th century. The interrelation of literature and visual arts goes back to antiquity. At the beginning of the 20th century, the works of the first avant-garde reevaluate the traditional primacy of literature and spoken word over painting and written word and attempt to reverse this hierarchy. The tendency to liberate image from the thrall of the word, to assert the independence of the inscribed word from the spoken word, is demonstrated through the example of cubo-futurist (mostly manuscript) books. There, the written word frees itself from its acoustic form, fuses with images of a nonverbal nature, and emphasizes its visuality by means of active penetration into the space of the page, thus disrupting the rigid linearity of the reading process. The announcement of this autonomy turned out to be a crucial condition for the utopian expansion of the first avant-garde beyond individual art forms and beyond art as such. The cubo-futurist "anti-book" represents the climax of this attack on boundaries between the arts.