Journal articles on the topic 'Slovenska skupnost'

V prispevku je obravnavana zgodovina slovenske etnične župnije presvetega Srca Jezusovega v Barbertonu, Ohio, ki so jo ustanovili tam živeči člani slovenske priseljenske skupnosti. Prispevek temelji na izčrpnem arhivskem gradivu clevelandske škofije in na znanstveni literaturi. Slovenska priseljenska skupnost v mestu Barberton, Ohio, je postala konec drugega desetletja 20. stoletja številčno in finančno dovolj močna, da je lahko podprla ustanovitev etnične župnije. V 85-letni zgodovini te barbertonske župnije je tamkajšnjim faranom uspelo zgraditi tri cerkve in župnijsko šolo, v župniji pa se je izmenjalo dvanajst duhovnikov; od tega jih je imelo enajst slovenske korenine. Župnija je bila skupaj s tamkajšnjim slovenskim narodnim domom središče slovenske narodnostne in kulturne dejavnosti v mestu. Z njeno pomočjo se je slovensko-ameriška skupnost v mestu obdržala do današnjih dni. Zaradi spremenjenih razmer – amerikanizacija potomcev tretje in četrte generacije – je župnija presvetega Srca Jezusovega začela izgubljati etnično naravo, v začetku 21. stoletja pa je ob združitvi s tamkajšnjo poljsko etnično župnijo prenehala obstajati. Takšno usodo posameznih etničnih župnij lahko zasledimo tudi v nekaterih drugih do sedaj raziskanih slovenskih naselbinah v ZDA.

Mednarodna varnostna skupnost je na razpotju in nove prave smeri išče že nekaj časa. Ustaljene smernice delovanja so se spremenile, za nekatera področja pa se zdi, da jih preprosto ni več. Veliko dejavnikov je vplivalo na razmeroma visoko raven varnosti, ki smo jo zaznavali v zadnjih nekaj letih. Finančna kriza, ki je začela kazati svoje zobe v letih 2008 in 2009, je pomembno spremenila evropske oborožene sile, njihovo strukturo, organiziranost in razvoj. Mnogi so se tolažili, da to ne pomeni posebne težave, saj smo razmeroma varni. Raziskave javnega mnenja v Sloveniji so kazale zaznavanje ogroženosti predvsem zaradi naravnih nesreč in socialno-ekonomske ogroženosti. Postopoma, a vseeno razmeroma hitro, se je vse spremenilo. Spomladi leta 2014 je bil na Krimu referendum o njegovi priključitvi k Ruski federaciji. Začelo se je rožljanje z orožjem, ki je doživelo različne odzive v mednarodni skupnosti in vplivalo na spremenjene odnose med Natom in Rusijo. Te spremembe so bile tudi predmet razprave na vrhu Nata julija letos v Varšavi. Že leta 2012 so začeli mediji vse pogosteje poročati o povečani migracijski problematiki v Sredozemskem morju in o težavah, ki jih je imela s tem pojavom Italija. Do konca lanskega leta so migracije z jugovzhoda dosegle neslutene razsežnosti in temeljito pretresle temelje Evropske unije. Nekateri teroristični napadi v evropskih mestih, ki naj bi jih organizirali in izvedli migranti, so pomembno vplivali na spremenjeno razumevanje nove (ne)varnosti. Nekateri so se novega razumevanja varnosti lotili znanstveno. Tako je npr. Obramboslovni raziskovani center na Fakulteti za družbene vede objavil rezultate raziskave o stališčih slovenskega javnega mnenja do varnosti, ki so jih ugotavljali leta 2015/2016. Med drugim navajajo, da je nedavna migrantska kriza vplivala na slovensko javnost, ki množične migracije, ilegalne in ekonomske priseljence dojema kot pomemben razlog za svojo zaskrbljenost. Avtorji raziskave ugotavljajo izrazito povečanje sprejemljivosti zamisli, da Policiji pri varovanju meje pred ilegalnimi prehodi pomaga Slovenska vojska. Pomembno veliko je tudi strinjanje z zamislijo o tem, da naj vojska pomaga tudi pri boju proti terorizmu, kar je bilo pred pojavom množičnih migracij nepredstavljivo. Kot navajajo avtorji raziskave, se je v zadnjih treh letih za dobrih 20 odstotkov povečala tudi podpora slovenske javnosti udeležbi Slovenije v mednarodnih operacijah in na misijah. Povečal se je tudi delež javnosti, ki podpira predloge za povečanje obrambnega proračuna. Pa se bo res in kako kmalu? Na novo evropsko obrambno strategijo še kar čakamo. Čakamo na nove rešitve, na dogovore med političnimi odločevalci … V vmesnem času pa pri različnih avtorjih nastajajo različne izkušnje. Nekateri so se odločili, da jih delijo z našimi bralci. Viktor Potočnik se v članku Četrta generacija vojskovanja: geopolitični okvir slovenske varnosti (1. del) sprašuje, kako geopolitika vpliva na varnostne razmere v svetu, katera so sodobna varnostna tveganja in kako lahko vplivajo na Slovenijo. Slovenska vojska ima pri zagotavljanju nacionalne varnosti pomembno vlogo, zato se Potočnik sprašuje, ali je dovolj pripravljena, da se zoperstavi morebitnim tveganjem, in predstavi dejstva, za katera meni, da lahko ključno vplivajo na slovensko nacionalno varnost. Kibernetske grožnje so ena izmed modernejših oblik ogrožanja varnosti. V prejšnji številki Sodobnih vojaških izzivov se je definiciji kibernetskih groženj posvetil Vinko Vegič. V tej številki nadaljujemo temo s člankom Nato in kibernetsko odvračanje, ki ga je napisala Staša Novak. Kot pravi, Nato v resnici uporablja nekatere elemente kibernetskega odvračanja, ki temeljijo na močni obrambi, deklaratorni politiki in odzivnih ukrepih. Ti pa ne pomenijo Natovih ofenzivnih kibernetskih zmogljivosti, temveč možnost za odzivanje kolektivne obrambe na kibernetski napad, pri čemer se uporabijo vsa razpoložljiva sredstva. Povečano število migrantov na poti v boljšo prihodnost je presenetilo mnoge na Balkanu, čeprav so številne institucije in posamezniki opozarjali na to možnost. O nekaterih izkušnjah in odzivih naše sosede Madžarske sta József Padányi in László Földi napisala članek Izkušnje Madžarskih obrambnih sil, pridobljene pri razmestitvi inženirskih ovir med vseevropsko migrantsko krizo leta 2015. V članku sta se osredotočila predvsem na aktivnosti madžarske vojske. V regiji Jugovzhodne Evrope je bilo nekaj primerov terorističnih napadov, pišeta Metodi Hadji-Janev in Marija Jankuloska in ugotavljata, da se je uporaba dronov pri zoperstavljanju terorizmu v svetu izkazala kot učinkovita. V članku Izzivi uporabe dronov v državah Jugovzhodne Evrope proučujeta možnosti njihove uporabe v domači regiji. József Kis-Benedek je pripravil članek z naslovom Islamska država Iraka in Levanta ter mednarodni boj proti njej, v katerem nas seznanja z nastankom tega pojava in njegovimi pojavnimi oblikami v različnih državah na Bližnjem vzhodu, z njihovim odzivom in odzivom drugih mednarodnih akterjev, ki imajo svoje interese v tem delu sveta. Ne pozabi omeniti tudi vprašanja Kurdov in pojava prostovoljnih borcev, ki se prihajajo borit v Sirijo in Irak. Bataljonska bojna skupina in evalvacija njenega usposabljanja sta motiv za članek z naslovom Cikel usposabljanja namenskih sil bataljonske bojne skupine. V njem Aleš Avsec primerja način usposabljanja pripadnikov te enote v Slovenski vojski z načinom usposabljanja podobnih enot v Združenih državah Amerike. Ali je primerjava med dvema tako različnima državama sploh mogoča?

Slovensko petje v okolju, kjer to ni bilo običajno, je bilo politično emancipativna akcija. S slovensko pesmijo so se predstavljali tako znotraj dunajske slovanske študentske skupnosti kot nemškogovoreči sodržavljani. Pomen petja v političnem delovanju dokazujeta tako Slovenska gerlica kot pevski zbor graške Slovenije.

Prispevek, ki je nastal na podlagi etnografske raziskave, osvetli dinamiko razmerij v slovenskem ornitološkem in naravovarstvenem društvu DOPPS, v katerem se prepletajo prostovoljske in profesionalne dejavnosti. Na primeru društva prikaže konfliktna razmerja med skupinami, hkrati pa opiše recipročnost in sodelovanje ter poenotenje kulturnih predpostavk, ki so pomembne za doseganje skupnih ciljev. Avtor ugotavlja, da nestabilna in nasprotujoča si razmerja v društvu utemeljujejo nenavaden preplet med hierarhično organizacijo in egalitarno skupnostjo, ki jo britanski socialni antropolog Martin Parker imenuje »skupnizacija«. Takšna družbena oblika je sicer strukturirana in organizirana, a hkrati utemeljena na rudimentarni pripadnosti in solidarnosti njenih članov. Meja med delom in prostim časom je v njej v dobršni meri zabrisana, hierarhična razmerja niso jasna in poudarjena, njeni člani imajo enak delež pri produkciji in dejavnostih, vanjo rekrutirajo predvsem enako misleče posameznike, odločanje v njej pa poteka počasi in z demokratičnimi procesi. Številne od teh lastnosti najdemo v DOPPS, ki deluje kot preplet organizacije in omrežja oziroma skupnosti. Organizacija torej soobstaja in se simbiotično dopolnjuje z omrežjem ali skupnostjo kot entiteta, ki je ne moremo upodobiti s preprostim dvodimenzionalnim modelom (organigramom). V njej se namreč prepletata dva modela sodelovanja, in sicer hierarhična organizacija s »piramidalno« strukturo ter horizontalna skupnost oziroma omrežje prostovoljcev, v katerem se razmerja nenehno na novo definirajo.

Prispevek, ki je nastal na podlagi etnografske raziskave, osvetli dinamiko razmerij v slovenskem ornitološkem in naravovarstvenem društvu DOPPS, v katerem se prepletajo prostovoljske in profesionalne dejavnosti. Na primeru društva prikaže konfliktna razmerja med skupinami, hkrati pa opiše recipročnost in sodelovanje ter poenotenje kulturnih predpostavk, ki so pomembne za doseganje skupnih ciljev. Avtor ugotavlja, da nestabilna in nasprotujoča si razmerja v društvu utemeljujejo nenavaden preplet med hierarhično organizacijo in egalitarno skupnostjo, ki jo britanski socialni antropolog Martin Parker imenuje »skupnizacija«. Takšna družbena oblika je sicer strukturirana in organizirana, a hkrati utemeljena na rudimentarni pripadnosti in solidarnosti njenih članov. Meja med delom in prostim časom je v njej v dobršni meri zabrisana, hierarhična razmerja niso jasna in poudarjena, njeni člani imajo enak delež pri produkciji in dejavnostih, vanjo rekrutirajo predvsem enako misleče posameznike, odločanje v njej pa poteka počasi in z demokratičnimi procesi. Številne od teh lastnosti najdemo v DOPPS, ki deluje kot preplet organizacije in omrežja oziroma skupnosti. Organizacija torej soobstaja in se simbiotično dopolnjuje z omrežjem ali skupnostjo kot entiteta, ki je ne moremo upodobiti s preprostim dvodimenzionalnim modelom (organigramom). V njej se namreč prepletata dva modela sodelovanja, in sicer hierarhična organizacija s »piramidalno« strukturo ter horizontalna skupnost oziroma omrežje prostovoljcev, v katerem se razmerja nenehno na novo definirajo.

Prispevek obravnava izkušnje in uspehe slovenske socialne in politične geografije pri obravnavi slovenskih narodnostnih skupnosti v zamejstvu, ter italijanske in madžarske narodnostne manjšine v Sloveniji.

Povzetek: Cerkveno življenje nasploh in v njegovem okviru redovne ustanove so bili na začetku 19. stoletja še vedno v znamenju družbenih in cerkvenopolitičnih razmer, ki so bile sad idej državnega cerkvenstva, notranjecerkvenih tokov s konca 18. stoletja in kratkega obdobja francoske oblasti. Manjši bratje so iz tega obdobja izšli kot najmočnejša redovna skupnost na Slovenskem, ker jim je uspelo ohraniti velik del ustanov in izvirno mesto v cerkvenem življenju. Ob nadaljevanju že ustaljenih oblik pastoralnega delovanja so se izrecno zavzemali za odpravo posledic rigorizma v praktičnem verskem življenju in na teološkem področju. Nekateri avtorji so s svojimi spisi pomembno zaznamovali teološko misel 19. stoletja. Imeli so vedno vidnejšo vlogo v župnijskem pastoralnem delu in na področju šolstva in dajali ton praktičnemu verskemu življenju. Pastoralne pobude so manjši bratje morali usklajevati z župnijsko duhovščino in od sredine stoletja dalje še z drugimi redovnimi skupnostmi, ki so vstopale v slovenski prostor. Čeprav so imeli ustaljeno mesto in večje število ustanov iz prejšnjega obdobja, so se morali prilagajati in iskati svoje lastne odgovore na nove izzive, ki jim jih je prinašal čas in s tem spremembe v Cerkvi in v slovenski družbi. Pri tem so pokazali veliko mero sposobnosti za prilagajanje. Ključne besede: manjši bratje frančiškani, 19. stoletje, teološki tokovi, šolstvo, ljudski misijoni, verski tisk

Na slovenskem oddelku Generalnega direktorata za prevajanje Evropske komisije se s spolno občutljivim jezikom ukvarjamo od leta 2016, ko smo opazili vse pogostejšo rabo spolno nevtralnega jezika v angleških izvirnikih. Tak jezik štejemo za namerno izbran način pisanja in torej za pomembno prvino izvirnika. Vendar pa spolno nevtralnega jezika običajno ni mogoče neposredno prevesti v slovenščino, in če spolno nezaznamovane oblike prevajamo z generičnim moškim spolom, je jezik prevoda seksističen. Večinoma je treba spolno nezaznamovanost v prevodu izraziti neodvisno od izvirnika. Slovenski oddelek Generalnega direktorata za prevajanje Evropske komisije je smernice za spolno občutljivo rabo jezika razvil v sodelovanju s strokovnjaki in strokovnjakinjami iz slovenske javne uprave in akademske skupnosti. Nekatera sredstva spolno občutljivega jezika so relativno neproblematična, za mnoga vprašanja pa so potrebne nadaljnje raziskave in izkušnje.

Dušana Findeisen piše o skupnostnem izobraževanju in razvoju kraja. Najprej spregovori o raznih oblikah demokratizacije izobraževanja, med katere spada tudi izobraževanje v skupnosti in še posebej izobraževanje za razvoj kraja. Govori tudi o tem, kako se v prihodnje naše življenje ne bo več organiziralo v zvezi z delom in da to ne bo edini nosilec naše družbene samopodobe. Poiskati si bomo morali drugačne načine vključevanja v družbo. Skupnostno izobraževanje je odprta pot. Ker skupnostno izobraževanje za razvoj kraja v Sloveniji pojmovno še ni uveljavljeno, avtorica na kratko opiše pojem skupnosti, zgodovino skupnostnega izobraževanja in gibanja za razvoj kraja. V nadaljevanju besedila predstavi Andragoško poletno šolo, ki je namenoma nastala v Ajdovščini, torej v majhnem slovenskem kraju. Šola naj bi spodbudila udeležence, andragoge in izobraževalce, da bi v svojih krajih začeli ukrepati v zvezi z razvojem kraja.

Članek z naslovom Med plesnim studiem in družabnim plesiščem: O solidarnosti in praksah vzajemnosti v svingovskih plesnih skupnostih razpravlja o dinamiki udejanjanja solidarnostnih in hierarhičnih odnosov v sodobnih plesnih skupnostih svinga. Pokaže, kako te skupnosti temeljijo na specifični solidarnostni ideologiji, ko obravnavamo procese njihove institucionalizacije, komercializacije in vzpostavljanja formalnih plesnih hierarhij. Ko pa v pogled zajamemo same plesalce in plesalke svinga, stopijo v ospredje raznolike prakse vzajemnosti, ki so za razliko od formalnih solidarnostnih diskurzov in praks veliko bolj heterogene in kot take tudi zanimivejše za antropološko obravnavo, saj vzpostavljajo solidarnostne in hierarhične odnose mimo širših mobilizacijskih vzgibov svingovske plesne industrije, prenekatere od njih pa se institucionalizaciji implicitno upirajo.Teza prikaza tega primera je, da prakse vzajemnosti niso vedno v komplementarnem razmerju z diskurzi solidarnosti, ampak je, prav nasprotno, v njihovi naravi, da glavne solidarnostne tokove pogosto zaobidejo in po svojih poteh, paradoksno, najbolj učinkovito prispevajo k dejanski solidarnosti vitalnih delov svingovskih skupnosti. Avtor je temo obdelal na podlagi šestletnega aktivnega sodelovanja na različnih slovenskih svingovskih plesnih scenah in občasne prisotnosti na mednarodnih svingovskih plesnih dogodkih po različnih evropskih mestih.

Članek z naslovom Med plesnim studiem in družabnim plesiščem: O solidarnosti in praksah vzajemnosti v svingovskih plesnih skupnostih razpravlja o dinamiki udejanjanja solidarnostnih in hierarhičnih odnosov v sodobnih plesnih skupnostih svinga. Pokaže, kako te skupnosti temeljijo na specifični solidarnostni ideologiji, ko obravnavamo procese njihove institucionalizacije, komercializacije in vzpostavljanja formalnih plesnih hierarhij. Ko pa v pogled zajamemo same plesalce in plesalke svinga, stopijo v ospredje raznolike prakse vzajemnosti, ki so za razliko od formalnih solidarnostnih diskurzov in praks veliko bolj heterogene in kot take tudi zanimivejše za antropološko obravnavo, saj vzpostavljajo solidarnostne in hierarhične odnose mimo širših mobilizacijskih vzgibov svingovske plesne industrije, prenekatere od njih pa se institucionalizaciji implicitno upirajo.Teza prikaza tega primera je, da prakse vzajemnosti niso vedno v komplementarnem razmerju z diskurzi solidarnosti, ampak je, prav nasprotno, v njihovi naravi, da glavne solidarnostne tokove pogosto zaobidejo in po svojih poteh, paradoksno, najbolj učinkovito prispevajo k dejanski solidarnosti vitalnih delov svingovskih skupnosti. Avtor je temo obdelal na podlagi šestletnega aktivnega sodelovanja na različnih slovenskih svingovskih plesnih scenah in občasne prisotnosti na mednarodnih svingovskih plesnih dogodkih po različnih evropskih mestih.

Prispevek je nastal kot etnografski oris delovanja kantorjev in pogrebnih pevcev na območju Prekmurja in Porabja ter z njimi povezanih vsebinskih in kontekstualnih vprašanj. V središču zanimanja so nosilci glasbenih aktivnosti, povezanih z bogoslužjem in pogrebnim obredjem, zato se osrednja vprašanja nanašajo na glasbeni repertoar, kulturnozgodovinsko umestitev delovanja kantorja in pogrebnih pevcev ter na njihovo vlogo in pomen v skupnosti. Prispevek temelji na opazovanju tako v madžarskih kot slovenskih skupnostih v Prekmurju in Porabju, in sicer v okviru protestantske kot tudi katoliške cerkve.***The paper is an ethnographic outline of the activities of cantors and funeral singers in the Prekmurje region in Slovenia and the Raba Valley in western Hungary related to textual and contextual questions. The research focuses on music performers at liturgies and funeral rituals, so the main issue addresses the music repertoire, the cultural and historical status of the cantor and funeral singers, and their role in the community. The paper is based on the observation in both Hungarian and Slovenian communities in Prekmurje region and in the Raba Valley, both within Protestant and Catholic churches.

Ko smo v začetku leta napovedali, da bomo tretjo številko Sodobnih vojaških izzivov namenili desetletnici Republike Slovenije v Natu, nismo pričakovali tako dobrega odziva. Prejeli smo članke avtorjev, ki zelo dobro poznajo zgodovino slovenskih prizadevanj za pridružitev zavezništvu, hkrati pa jih je večina pri tem tudi osebno sodelovala. Ker so še vedno prisotni in aktivni na svojem profesionalnem področju, ima njihov pogled v pretekle dogodke posebno osebno noto, pogled v prihodnost pa je obogaten s teoretično in izkustveno noto. Žal vseh člankov, ki smo jih dobili, ne moremo objaviti. Ključno vodilo pri izboru je bila osredotočenost na obrambno-vojaške vsebine, saj smo želeli pozornost nameniti predvsem vsebinam, ki jim je naša publikacija namenjena in so opredeljene v njenih aktih kot temeljno poslanstvo. Leta 2009, ko smo s posebno tematsko številko zaznamovali peto obletnico članstva v zavezništvu in šestdesetletnico njegovega delovanja, so bile objavljene teme zelo zanimive državam v regiji Jugovzhodne Evrope, ki so stopale po poti, ki smo jo v Sloveniji že prehodili. Tako računamo, da bo tokratna številka zanimiva ljubiteljem obrambno-vojaških vsebin, mlajšim generacijam in vsem tistim, ki bodo morda še stopili na pot približevanja zavezništvu oziroma vstopanja vanj. Kako uspešni smo bili, lahko ugotovite v nadaljevanju. Članek z naslovom Nato po letu 2014 – Nazaj h koreninam ali naprej v prihodnost? avtorjev Uroša Lampreta in Staše Novak predstavlja zavezništvo danes, aktualne varnostne trende, ki se pojavljajo v svetu, in odzive nanje. Pravita, da nazaj h koreninam ali naprej v prihodnost ne pomeni dveh različnih smeri, ampak povsem nekaj drugega. Milan Jazbec v teoretičnem in praktičnem smislu ponudi pregled nad slovenskimi izkušnjami v času, ki je osrednja tema te številke. Uporablja termin učenje iz izkušenj in naslov njegovega članka Slovenija in Nato – dolga in vijugasta pot ni zgolj simboličen. Pregled delovanja Slovenske vojske in njenih izkušenj iz zavezništva je pripravil Andrej Osterman. V članku z naslovom Republika Slovenija v Natu – Slovenska vojska deset let pozneje je predstavil ključne spremembe in napredek slovenskih oboroženih sil. Obveščevalno-varnostnemu področju sta se posvetila Damir Črnčec in Janez Urbanc, ki v članku z naslovom Racionalizacija obveščevalno-varnostnih struktur v Natu in Evropski uniji podrobno pojasnita spremembe v organiziranosti in delovanju obveščevalno-varnostne skupnosti v mednarodnem okolju ter slovensko vlogo v njej. Aljoša Selan je z naslovom Prispevek Slovenije k programu za reintegracijo in spravo v Afganistanu – pogled svetovalca za analize politik pripravil predstavitev aktivnosti v tej državi po postopnem umiku zavezniških sil, da bi se njeni prebivalci kar najbolje pripravili na samostojen in kakovosten vsakdanjik. Normativna vloga zavezništva pri nekonvencionalnih varnostnih grožnjah – kibernetična obramba držav članic je naslov članka Adriane Dvoršak. Odpira aktualno problematiko, ki se spreminja tako zelo hitro, da se varnostne strukture že danes zavedajo svoje morebitne ogroženosti. Za učinkovito zaščito bo treba še veliko storiti. Vsem avtorjem se zahvaljujemo za opravljeno delo in trud, še posebno, da so bili pripravljeni z nami deliti svoje znanje, izkušnje in poglede. K pisanju vabimo vse tiste, ki morda trenutno samo razmišljate o tem, da bi kaj pripravili, pa se še niste čisto odločili.

Ko je bil konec maja 2013 objavljen Predlog za izdelavo Slovarja sodobnega slovenskega jezika, se je tako na strokovnih forumih kot v medijih razvila debata o tem, ali naj novi slovar slovenskega jezika sledi leksikografski tradiciji, kot se je oblikovala s Slovarjem slovenskega knjižnega jezika, ali naj se od te tradicije oddalji. Ker so se ob tem oblikovali različni pogledi na razumevanje slovarske tradicije kot tudi na vključevanje sodobnih slovarskih praks, želimo v prispevku na podlagi analize zasnove SSKJ in SNB ter s prispevki, ki se kakorkoli nanašajo na koncept bodočega slovarja slovenskega jezika, ugotoviti, katere elemente leksikografske teorije in prakse lahko pojmujemo kot tradicionalne ter katere so predlagane novosti v slovenski leksikografiji. Vzporedno predlagamo tudi zasnovo novega slovarja v ključnih segmentih, tj. z vidika uporabnika, medija in uporabe jezikovnotehnološkega znanja, ki bi zadostila opisu sodobnega slovenskega jezika, ki kar v največji meri zadovoljuje potrebe jezikovne skupnosti v današnjem času in okoliščinah.

V zadnjih desetletjih si tudi slovenska etnologija s številnimi in vsebinsko raznovrstnimi raziskavami utira nova pota. Z novo opredelitvijo predmeta preučevanja se vedno bolj prebija v ospredje in uveljavlja prepričanje, da je etnologija ena izmed specializiranih zgodovinskih znanosti. Osrednji predmet etnološkega preučevanja je raziskovanje načina življenja na ravni sodobnosti tistih krajevnih, socialnih, poklicnih in drugih skupnosti (in ne samo kmečkih slojev, kakor je v glavnem prevladovalo do nedavnega), ki so značilne za posamično etnično skupino v različnih (zgodovinsko-gospodarskih) obdobjih. Odkrivanje in spoznavanje medsebojnih zvez in razločkov v vsakdanjem življenju, in sicer z različnimi poudarki na posamičnih obdobjih, je neločljivo povezano s slovensko etnološko mislijo skoraj v njenem celotnem nepretrganem razvoju od razsvetljenstva do danes (Kremenšek, 1978, 14 - 17; 1985, 227 - 228).

Gre za kompleksno in racionalni presoji le deloma dostopno vprašanje. V glasbeni umetnosti govorimo o posameznih nacionalnih identitetah znotraj Srednje Evrope, za skupno v različnem. To skupno ni njihov mehanični seštevek, upoštevati moramo skupne imenovalce. Analitično je obravnavana umeščenost slovenske glasbe v srednjeevropsko.

Povzetek. Z metodami za analizo socialnih omrežij preučujemo strukturo slovenske politične razprave na spletnem družbenem omrežju Twitter pred volitvami v Evropski parlament 2019. Opisujemo omrežje 2867 uporabnikov in 40670 objav (tvitov), središčne uporabnike, pretok informacij prek posredovanih objav (retvitov) in skupnosti uporabnikov. Med najaktivnejšimi uporabniki prevladujejo širši javnosti manj znani posamezniki, med najvplivnejšimi pa politične stranke, politiki in znane osebnosti. V omrežju pretoka informacij se pojavljajo politično/mnenjsko homogene skupnosti uporabnikov, kar nakazuje na fragmentacijo mrežne javne sfere in polarizacijo slovenske spletne politične razprave. Rezultati ponujajo enega izmed prvih vpogledov v pretok informacij med slovenskimi uporabniki Twitterja skozi prizmo fragmentacije družbenih omrežij.

V prispevku se poskuša dati odgovor na vprašanje o novem položaju lokalnih skupnosti ob slovensko – hrvaški meji po nastanku meddržavne meje l99l leta. Analiziran je le del obmejnega območja ob reki Sotli med mejnima prehodoma Macelj (Zagreb – Maribor) in Bregana (Zagreb – Ljubljana). Predstavljeni zaključki temeljijo na anketi predstavnikov lokalne politične oblasti in industrijskih obratov. Izstopajo tri značilnosti življenja lokalne skupnosti ob navedni meji: mirno obmejno sožitje, slabo gospodarsko in družbeno sodelovanje in počasno ločevanje.

The United Nations Security Council Resolution 1325 on Women, Peace and Security (UNSCR 1325) celebrated its 15th anniversary in 2015. This year, the Republic of Slovenia (RS) and the Slovenian Armed Forces (SAF) both celebrate their 25th anniversary of Independence. The policy on gender equality, also considered in the SAF’s conditions of employment, has applied since the very beginning of the independent RS. Even though during the first years the RS and the SAF underwent some developmental processes, there were no legally forbidden areas for female personnel, nor programmes or branches which excluded the participation of women in the SAF. Women are represented throughout the SAF structure, from the tactical to the strategic levels of command, including decision-making positions both in Slovenia and abroad. The highest rank in the SAF held by a woman since 2011 is that of Brigadier. The overall percentage of women in the SAF structure is between 15% and 16% performing active duty in the past decade. Women have been deployed to international operations and missions since the deployment of the first Slovenian contingent in 1997. The implementation of UNSCR 1325 and the integration of gender perspective are applied through different processes, such as education, pre-deployment training and operational planning, among others. This paper demonstrates some selected best practices of the SAF on the integration of gender perspective and the implementation of UNSCR 1325. Leta 2015 je Resolucija Varnostnega sveta 1325 o ženskah, miru in varnosti praznovala 15-letnico. Letos praznujemo 25-letnico samostojnosti Republike Slovenije in slovenskih oboroženih sil. Politika enakosti spolov, ki je bila upoštevana tudi v pogojih za zaposlitev v Slovenski vojski, je v veljavi vse od začetka samostojnosti RS. Kljub temu da so v prvih letih v RS in slovenskih oboroženih silah potekali razvojni procesi, ni bilo prepovedi razporejanja žensk na vojaške dolžnosti niti programov ali področij dela, v katera vključevanje žensk v oboroženih silah ne bi bilo mogoče. Ženske so zastopane v celotni strukturi SV, od taktične do strateške ravni poveljevanja, vključno s položaji odločanja v Sloveniji in tujini. Najvišji čin, ki ga od leta 2011 ima ženska v SV, je brigadirski. V strukturi SV je bilo v zadnjih desetih letih skupno zaposlenih od 15 do 16 odstotkov žensk. Ženske pripadnice sodelujejo v mednarodnih operacijah in na misijah od prvega slovenskega kontingenta, ki je bil napoten leta 1997. Izvajanje resolucije VS OZN 1325 in vidika spola sta vključena v izvajanje različnih procesov, kot so izobraževanje, usposabljanje za mednarodne operacije in misije, operativno načrtovanje in drugo. V članku so predstavljene nekatere dobre prakse SV na področju vključevanja vidika spola in izvajanja resolucije VS OZN 1325.

Izvleček Namen: V članku raziskujemo v literaturi pogosto spregledano vprašanje kolektivnega psihološkega opolnomočenja uporabnikov spletnih zdravstvenih skupnosti. Izhajajoč iz teorij opolnomočenja s področja psihologije skupnosti, preverjamo, kateri dejavniki, ki obenem odražajo pomembne lastnosti spletnih zdravstvenih skupnosti, so povezani s kolektivnim psihološkim opolnomočenjem njihovih uporabnikov. Metode: Vlogo štirih dejavnikov kolektivnega opolnomočenja smo analizirali s pomočjo multiple linearne regresije na podatkih, zbranih konec leta 2010 s spletno anketo na neverjetnostnem vzorcu (n = 235) aktivnih sodelujočih na forumih največje slovenske spletne zdravstvene skupnosti Med.over.net, ki je vključeval 8,5% moških, 49,7% vsaj visoko izobraženih in 41,5% poročenih anketirancev, ki so bili v povprečju stari 35,1 leta (SD = 9,1). Rezultati: Ugotavljamo, da se predstavljeni teoretični model dejavnikov ustrezno prilega podatkom (F = 8,65, df = 8, p < 0,001) in z njim lahko pojasnimo 23,4% variabilnosti občutka kolektivnega opolnomočenja. Občutek pripadnosti spletni skupnosti (β = 0,279, p < 0,001), vključenost v organizacijske aktivnosti skupnosti (0,194, 0,001) in zaznana participacija spletne skupnosti v širšem okolju (0,157, 0,02) vplivajo na kolektivno opolnomočenje uporabnikov spletne zdravstvene skupnosti Med.over.net, medtem ko tega ni mogoče trditi za intenzivnost participacije v forumskih razpravah (0,029, 0,65). Zaključek: Za povečevanje kolektivne komponente psihološkega opolnomočenja uporabnikov spletnih zdravstvenih skupnosti je treba v prvi vrsti graditi na kakovosti odnosov med člani, vključevanju članov v strateške odločitve o skupnosti in na vključenosti skupnosti v širše družbeno okolje, saj sama participacija uporabnikov v spletnih skupnosti še ne zagotavlja njihovega višjega kolektivnega opolnomočenja.

V sklopu konference Slovenščina na spletu in v novih medijih je 27. novembra 2015 v dvorani Zemljepisnega muzeja GIAM ZRC SAZU potekala okrogla miza z naslovom Slovenščina Janes: pogovorna, nestandardna, spletna ali spretna? K razpravi je bilo povabljenih pet strokovnjakov in strokovnjakinj s področja slovenskega jezikoslovja: dr. Helena Dobrovoljc (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in Fakulteta za humanistiko UNG), dr. Polona Gantar (Filozofska fakulteta UL), dr. Simon Krek (Inštitut Jožef Stefan, Filozofska fakulteta UL in Fakulteta za družbene vede UL), dr. Damjan Popič (Filozofska fakulteta UL) in dr. Marko Stabej (Filozofska fakulteta UL). Razpravo sem moderirala dr. Špela Arhar Holdt (Zavod za uporabno slovenistiko Trojina in Filozofska fakulteta UL).Povod za okroglo mizo so bile terminološke zadrege, zaznane pri poskusu poimenovanja jezika v korpusu Janes,[1] vendar so slednje zelo hitro razkrile širok spekter kompleksnih vzrokov. Vprašanje opredelitve »slovenščine Janes« se tako zastavlja kot rezultat sprememb v načinu človeške komunikacije, po katerih opredelitve in pojmi obstoječe slovenske (in ne le slovenske) zvrstnostne teorije izgubljajo uporabno vrednost. Je mogoče po pojavu spleta in razvoju različnih zvrsti računalniško posredovane komunikacije še govoriti o javnem in zasebnem, formalnem in neformalnem, knjižnem in pogovornem? Še več, so te kategorije v praksi – v šoli in izven nje – sploh kdaj funkcionirale? Debata se je dotaknila vprašanja, kako naj se jezikoslovje na spremembe v jezikovni rabi odzove: moramo zagotoviti predvsem novo zvrstnostno teorijo ali je potrebna tudi sprememba v odnosu do jezikovnih uporabnikov, slovenistične metodologije, izdelkov in storitev, ki jih jezikovna skupnost od nas pričakuje, jezika samega? In kakšna je v sliki sodobnih jezikoslovnih raziskav in projektov vloga gradiva Janes, kje so glavne možnosti in kaj omejitve?Na začetku debate je imel vsak od panelistov nekaj minut za predstavitev izhodiščnega mnenja, sledile so replike in na koncu še vprašanja oz. mnenja udeležencev. Zapis izjav je bil pripravljen po zvočnem posnetku, pri čemer so bile izjave za namene lažjega branja skladenjsko prilagojene značilnostim pisnega jezika, nato pa so avtorji posredovali še nekaj dodatnih pojasnil glede svojih prispevkov. Zapis začenjamo s predstavitvijo prvega panelista.[1] Gre za korpus računalniško posredovane komunikacije, ki zajema besedila tvitov, blogov, uporabniških komentarjev in forumov. Korpus predstavlja prispevek (Erjavec in dr. 2015), projektna stran pa je: http://nl.ijs.si/janes/.

Namen prispevka je predstaviti, kakšno vlogo je imelo izobraževanje odraslih pri razvijanju lokalne identitete. Pri tem gre za kratek oris razvoja in pomena majhnih lokalnih skupnosti v slovenski zgodovini. Kot primer je opisan razvoj lokalnih skupnosti na Goriškem in v Trstu z okolico v drugi polovici 19. stoletja. Opisani so začetki prosvetnega izobraževanja odraslih, ki je potekalo v različnih društvih. V društva so se ljudje prostovoljno vključevali, se medsebojno učili, prenašali znanja in izkušnje ter na osnovi pobudni­ kov v kraju skrbeli za razvoj kraja, s tem pa tudi za lasten osebnostni razvoj. Tako kot v preteklosti se tudi danes vse bolj prizadevajo za razvoj lokalne skupnosti posamezniki, ki so v svojem kraju začutili potrebo po pridobivanju novih možnosti za temeljitejše spoznavanje lokalne identitete. To je povezano tudi z zgodovino kraja, lokalne ali regionalne skupnosti. Šele s spoznavanjem zgodovine kraja in življenja v lokalni skupnosti ljudje temeljiteje oblikujejo svojo identiteto in pripadnost kraju, s tem pa lahko oblikujejo in načrtujejo nadaljnji razvoj kraja.

Neformalno učenje in delovanje ljudi v študijskih krožkih je način uresničevanja idej sociokulturne animacije, ki temelji na predpostavki, daje treba v družbi spodbuditi še druge mehanizme, ki jih institucije ne zajemajo in ne omogočajo zadovoljevanja različnih, pogosto aktualnih potreb, ki izhajajo iz vsakdanjega življenja oziroma potreb skupnosti. Gre torej za ugotavljanje in premagovanje aktualnih, perečih problemov, ki izvirajo iz vsakdanjega življenja ali pa so že nekaj časa integrirane v način življenja v skupnosti. Studijski krožki so ena izmed oblik neformalni prakse v slovenskem prostoru in ustvarjajo ter omogočajo nove možnosti družbenega delovanja, ki temelji na skupnem učenju in participaciji v skupnosti.

V zadnjih dveh desetletjih je postal koncept socialnega kapitala zelo priljubljen tako med raziskovalci kot v politični praksi. Njegovo merjenje je kljub relativno preprostemu in navidezno uporabnemu konceptu zelo težavno. Analiza kazalcev socialnega kapitala na izbranih območjih slovenskega podeželja (Zgornja Savinjska dolina, Suha krajina, Goriška brda, Brkini) je pokazala njegov pozitivni učinek za lokalne skupnosti, kar je predpogoj za aktiviranje endogenih razvojnih potencialov.

6. junija 2018 je na Inštitutu Jožef Stefan potekal dogodek, na katerem so bili javnosti predstavljeni cilji in prvi rezultati projekta Nova slovnica sodobne standardne slovenščine: viri in metode (ARRS J6-8256). Namen projekta je razviti jezikoslovno metodologijo za računalniško podprto analizo sodobne slovenščine, kakršna je zajeta v referenčnih besedilnih korpusih slovenskega jezika. Z novo metodologijo bodo pripravljene baze jezikovnih podatkov, ki bodo po koncu projekta skupnosti odprto na voljo za raziskave, gradnjo jezikovnih priročnikov ter učnih gradiv, razvoj jezikovnotehnoloških orodij ipd. Omenjeno projektno financiranje izdelave nove slovnice sicer ne pokriva, vendar že priprava podatkovnih baz zahteva premisleke o trenutnih prioritetah slovenskega prostora. Sodobni slovnični opis je brez dvoma med cilji za prihodnost, ni pa še v konsenza, kako naj bo oblikovan, da bo odgovoril na (različne) potrebe sodobne družbe. Da odpremo razpravo, smo na projektnem dogodku organizirali strokovni posvet, opredeljen z naslednjimi vprašanji: kdo so deležniki, ki bi lahko projektne rezultate uporabljali; na kaj moramo pri pripravi paziti, da bodo podatki optimalno uporabni; kakšno oz. katero slovnico potrebujemo najprej; katere so metodološke in logistične premise njene priprave; kje je trenutno slovensko slovničarstvo in kakšen razvoj si lahko obetamo; kakšne so potrebe po slovničnih podatkih pri različnih uporabniških skupinah ter kaj bi trenutne vrzeli najbolje naslovilo.

Referat obravnava porečje reke Soče v različnih dosedanjih naravnogeografskih, statističnih, zgodovinskih, političnih, turističnih in drugih regionalizacijah. Ob pojmu severna Primorska se v zadnjem času poskuša uveljaviti še ime Goriška. Avtor predlaga in nato tudi utemeljuje novo ime za sedanjo severno Primorsko oz. statistično regijo Goriška in sicer Slovensko Posočje oz. Posočje.

Povzetek Članek skuša predstaviti relativno celovit pregled dejavnikov, ki so pripeljali do Stalnega strukturnega sodelovanja, dejanski politični postopek, vključno s pravnimi določili, ki so omogočili notifikacijo v EU in v Sloveniji ter pogoji, ki bodo morali biti izpolnjeni, da bo PESCO uspešen. Decembra 2017 so članice EU, po več kot šestih desetletjih usklajevanja in dogovarjanja, naredile korak naprej in aktivirale manj vidne člene Lizbonske pogodbe ter s tem vzpostavile strukturno sodelovanje na obrambnem področju. Glavni namen PESCA je nadaljnja integracija in poglobitev sodelovanja na varnostnem in obrambnem področju. S priključitvijo PESCU so države članice potrdile svojo pravno zavezujočo odločitev da bodo izboljšale učinkovitost na področju koordinacije in sodelovanja, obrambnih investicij, izgradnje zmogljivosti in operativne pripravljenosti. Ključni dejavniki, ki bodo prispevali k uspešnosti PESCA so ohranjanje obrambnih in varnostnih vprašanj visoko na evropski politični agendi in izpolnjevanje prevzetih obveznosti. Ključne besede: Stalno strukturno sodelovanje, Evropska unija, Slovenija, obrambna industrija, obrambni proračuni Abstract This article aims at providing the reader with a fairly comprehensive overview of the conditions that had lead to PESCO, actual political process, including legal provisions, of getting PESCO notified in the EU and in the Republic of Slovenia. Also, the authors analyse conditions that need to be met for PESCO to be successful. Ever since the Second World War, the European Community has been struggling to form closer ties in the area of defence. One of the major breakthroughs took place in December 2017 when Member States activated one of the less publicized articles of the Lisbon Treaty and established a permanent structure in the area of defence. The main purpose of PESCO is further integration and strengthening of cooperation in the field of security and defence. By joining PESCO, Member States have confirmed their legally binding commitment to improve efficiency in regard to coordination and cooperation, military investment, capability development and operational readiness. For PESCO to be successful, it is crucial that the EU keeps defence issues at the top of the European political agenda as well as that Member States carry out their commitments. Key Words: Permanent Structured Cooperation, European Union, Slovenia, Defence Industry, Defence Budget

Prispevek obravnava različne regionalizacije, katerih avtor je akademik prof.dr.Igor Vrišer, ki so bile uporabljene za potrebe poskusov teritorialno upravnih reform, ki od leta 1993 dalje skušajo vzpostaviti ravnovesja med lokalnimi skupnostmi in državo, z uvedbo vmesne, regionalne ravni lokalne samouprave, ki bi omogočila decentralizacijo in prenos dela državnih pristojnosti na regij. Obravnavana so nova razmerja v teritorialni členitvi Slovenije, uveljavljanje regionalnega pristopa ter pomen regionalizacije za ohranitev konkurenčnosti urbanega sistema.

Povzetek Prispevek predstavlja zgodovinski pregled odnosa med vojaško družino in vojaško organizacijo, od prepovedi, zanikanja in nadzora do vključitve v vojaško skupnost. Prelomnica v obravnavanju družine je prehod na poklicno popolnjevanje, ko postane lojalnost družine do vojske bistvena za pridobivanje in zadrževanje vojaškega osebja. Hkrati je vojaška družina postala zanimiva vojaškosociološka tematika raziskovanja, tako v kontekstu sociološkega koncepta požrešnih institucij kot v dihotomiji ravnotežja med delom in življenjem. Vojske, ki so nastajale na slovenskih tleh skozi zgodovino, so sledile svetovnim trendom glede obravnave družin, slovenski vojaški sociologi pa so prispevali pomemben delež spoznanj o slovenskih vojaških družinah h globalnim vojaškosociološkim dosežkom. Ključne besede Vojaška družina, zgodovina odnosa med družino in vojsko, celostna skrb za pripadnike SV, raziskovanje vojaških družin v vojaški sociologiji. Abstract This article presents the history of relations between the military family and the military organization, which have varied from forbiddance, to ignorance, regulation, and finally to inclusion in the military community. The turning point appeared at a time of introducing all volunteer force when the loyalty of families towards the military became important for recruitment and retention of service members. This was also the moment for military sociology to discover the military families as interesting to deploy the general sociological concepts of greedy institutions, work-life balance, negotiation between military and family, etc. The militaries in Slovenian territory followed these trends. Slovenian military sociologists contributed an important part of the knowledge of Slovenian military families to global social science achievements. Key words Military family, history of relations between military and family, comprehensive care for service members of the SAF, the research of military families in military sociology.

This paper presents the process of real estate reallocation as a mass cadastral subdivision process of agrarian communities’ customary rights. The agricultural communities have existed for centuries and have been jointly owning and using the common land. Such gatherings were developed mainly due to the unique requirements deriving from land use and relief characteristics, such as joint forest management on mountain slopes. The main objective of this research has been to analyse the process of real estate subdivision, which has its legal background in Slovenian legislation. In this paper, the process of cadastral subdivision of land owned by agricultural communities is presented as a mass cadastral land subdivision process: from preparatory work to the new geometric structure of the common land. The cadastral, organisational, and engineering role of the chartered surveying engineer and the surveying company is examined. An aim of the paper is, inter alia, to develop a conceptual model of the process that will serve as a basis for optimisation, for a more just and more efficient distribution of assets among community members. The course of the individual steps of the community established land subdivision is shown with unified modelling language (UML) activity diagrams. As a case study, we have considered the subdivision of the property of the agricultural community of Zgornja Sorica in Slovenia.

Članek predstavlja prvi izsek raziskovalnega dela pri ciljnem raziskovalnem projektu Priložnosti in možnosti za ohranjanje oziroma revitalizacijo slovenščine med slovensko manjšinsko skupnostjo v sosednjih državah, namenjenem preučevanju stanja slovenskega jezika v Beneški Sloveniji. V kontekstu globalizacijskih procesov, evropskih integracijskih procesov, ugodnejših in trdnejših zakonskih podlag (t. i. zaščitnega zakona) ter predvsem zaradi prisotnosti dvojezične šole lahko oblikujemo hipotezo, da v Beneški Sloveniji obstajajo ugodne okoliščine za jezikovno revitalizacijo in deasimilacijo mlajših generacij, kar vključuje tudi ponovno učenje slovenščine med generacijami, pri katerih je medgeneracijski prenos jezika zastal. Iz zbranih podatkov je mogoče izluščiti, da je v prejšnji generaciji medgeneracijski prenos jezika pogosto zastal z začetkom šolanja oz. vstopom v vrtec, ki je zaznamoval prehod na italijanski jezik. Tudi zato je dvojezično šolanje za Beneško Slovenijo pomemben dosežek, vendar samo po sebi še ni zadosten pogoj za ohranjanje ali oživitev medgeneracijskega prenosa jezika. Potrebni so še drugi ukrepi jezikovnega načrtovanja in jezikovne politike. Ob tem gre poudariti, da se ti procesi razvijajo v okolju, ki je bolj naklonjeno slovenščini in dvojezičnosti, kot je bilo v preteklosti.

Članek predstavlja prvi izsek raziskovalnega dela pri ciljnem raziskovalnem projektu Priložnosti in možnosti za ohranjanje oziroma revitalizacijo slovenščine med slovensko manjšinsko skupnostjo v sosednjih državah, namenjenem preučevanju stanja slovenskega jezika v Beneški Sloveniji. V kontekstu globalizacijskih procesov, evropskih integracijskih procesov, ugodnejših in trdnejših zakonskih podlag (t. i. zaščitnega zakona) ter predvsem zaradi prisotnosti dvojezične šole lahko oblikujemo hipotezo, da v Beneški Sloveniji obstajajo ugodne okoliščine za jezikovno revitalizacijo in deasimilacijo mlajših generacij, kar vključuje tudi ponovno učenje slovenščine med generacijami, pri katerih je medgeneracijski prenos jezika zastal. Iz zbranih podatkov je mogoče izluščiti, da je v prejšnji generaciji medgeneracijski prenos jezika pogosto zastal z začetkom šolanja oz. vstopom v vrtec, ki je zaznamoval prehod na italijanski jezik. Tudi zato je dvojezično šolanje za Beneško Slovenijo pomemben dosežek, vendar samo po sebi še ni zadosten pogoj za ohranjanje ali oživitev medgeneracijskega prenosa jezika. Potrebni so še drugi ukrepi jezikovnega načrtovanja in jezikovne politike. Ob tem gre poudariti, da se ti procesi razvijajo v okolju, ki je bolj naklonjeno slovenščini in dvojezičnosti, kot je bilo v preteklosti.

Vse večjemu delu slovenskih kmetij predstavlja kmetovanje čedalje bolj možnost za pridobivanje dopolnilnega dohodka in za uveljavitev drugotnih interesov (rodbinska tradicija, možnost za preživljanje prostega časa ipd.). Registracija dopolnilnih dejavnosti na kmetiji spodbuja postopen razvoj podjetništva na podeželju, ker temeljijo predvsem na rabi endogenih potencialov kmetije in podeželja ter prispevajo k zagotavljanju lokalne oskrbe s hrano in storitvami za potrebe lokalne skupnosti.

Namen pričujočega prispevka je preveriti vrednost korpusa Janes za normativistične raziskave. Korpus Janes namreč prinaša besedila, ki za razliko od gradiva v referenčnih korpusih večinoma niso jezikovno korigirana in zato realneje izkazuje tendence rabe oz. (ne)intuitivnost obstoječih jezikovnih pravil v širši jezikovni skupnosti. Za študijo primera smo izbrali zveze samostalnika z neujemalnim levim prilastkom (solo petje, RTV prispevek). Analiza razkriva: da se referenčni korpus Kres in korpus Janes glede zapisa teh zvez pomembno razlikujeta; da je raba tovrstnih zvez v korpusu Janes pogostejša in bolj raznolika kot v korpusu Kres; da se v obeh korpusih pojavlja visok delež zvez, ki v rabi izkazujejo variantnost v zapisovanju, tudi na ravni posameznih prilastkov; in – vsaj na prvi pogled – presenetljivo, da je raba v korpusu Janes konsistentnejša, kar nakazuje, da jezikovna regulacija obravnavanega problema povečuje variantnost v jezikovni rabi. Prispevek temelji na konferenčni temi, ki smo jo podatkovno in vsebinsko razširili, vključili smo tudi razpravo o možni nadaljnji obravnavi izbranega jezikovnega problema, širše pa o pomenu in načinu vključitve korpusa Janes v metodologijo slovenske normativistike.

Mednarodna poletna šola za mlade arhitekte (AAVSS) je prikazana kot primer neformalnega izobraževanja, ki združuje globalno (mednarodno) in lokalno (slovensko, vitanjsko) v procesih nastajanja novega znanja. Inovativno učenje je slonelo na doživljajskih metodah in kritični refleksiji o kulturi bivanja ter povezovanju razvoja lokalnega z mednarodnim znanjem. Udeleženci so ustvarjali nove arhitekturne rešitve za razvoj nanoturizma v Vitanju v povezavi s Kulturnim središčem evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT).

Prevzemanje imenskih prvin iz latinsko-grškega sveta je bilo v slovenski pravopisni tradiciji obravnavano ekskluzivistično, pospremljeno s pogosto nasprotujočimi si napotili splošnim jezikovnim uporabnikom, ki so izhajali iz različnih oblik socialnega razlikovanja v družbi, medtem ko je bil občnoimenski fond razmeroma hitro fonetično podomačen. Izjemo predstavljajo posamezni izrazi, ki so v jezikovni skupnosti obravnavani kot prestižni, tj. izobraženski, in jih ohranjamo v citatnih oblikah. Sodobni knjižnojezikovni standard je prav zaradi omenjenih dejavnikov na področju kodifikacije latinsko-grške leksike in imen neenoten. V prispevku bodo predstavljena dosedanja načela slovenjenja ob izbrani skupini besedja ter izkušnje, ki nas bodo spremljale v prihodnje.

V trenutku odhoda Janeza Stanovnika (1922–2020), očeta naroda, ki je izšel iz krščanskega socializma, v večnost je pred menoj obsežno delo Primoža Reparja Dar osebe: Kocbek, Gosar, Krek: Via Nova pravda. Že začetek tega dela (v nadaljevanju Dar osebe) z uvodno formulacijo Krščanski socializem na Slovenskem via nova pravda (9) takoj pritegne. Tu so imena, ki jih povezujemo z idejo organizirane solidarnosti, imenovane socializem, in takoj se postavi vprašanje, kako misliti nekaj, kar je ta trenutek demonizirano, velja za psovko, komunajzarstvo, totalitarizem. Podnaslov tega izjemnega dela bi se lahko glasil Filozofija družabnosti in pojem družabnost je v Daru osebe eden najbolj nosilnih in tudi temeljito razložen. Gre za pot, ki ostaja spodbuda, torej duhovna popotnica v smislu »možnosti tudi za novo ubranost politične skupnosti na Slovenskem« (11), tej poti pa vsekakor velja prisluhniti.

Poročilo obravnava energijsko intenzivnost kmetijstva v dolinskih Ratečah (860m) kot osnovo za presojo obremenjevanja alpskega okolja. Zaradi (sub)urbane preobrazbe kmečkega naselja je agrarno obremenjevanje ostalo sicer zelo zmerno, povečalo pa se je neagrarno. Skupno obremenjevanje okolja še ni pretirano, še največ pa ga je zaradi pomanjkanja komunalne infrastrukture naselja.

Prenovljena številka strokovne revije Bilten Slovenske vojske je namenjena vprašanju slovenske zavezanosti mirnemu reševanju konfliktov, kar se mi kot vrhovnemu poveljniku obrambnih sil Republike Slovenije zdi ne samo potrebno, temveč tudi nujno. Za to vidim kar nekaj razlogov. Zgodovinske izkušnje Slovenk in Slovencev niso bile prijetne, če govorimo o ohranitvi narodove identitete, izražene v jeziku ter kulturnem in narodnem izročilu. Kljub različnim pojavnim oblikam raznarodovalnih ukrepov mnogih tujih oblasti je našim prednikom uspelo z veliko modrosti, globoke narodne zavesti in tudi politične spretnosti ohraniti slovenski narod. Kako pomembno je dosledno upoštevanje določil mednarodnega prava tudi v kriznih razmerah ali celo v vojni, se je pokazalo leta 1991. Slovenija je zmagala v vojni, a ne le v vojaškem smislu, temveč je z upoštevanjem vseh pravnih norm hitro postala prepoznavna, sicer kot mlada, vendar na visokih pravnih in moralnih načelih utemeljena evropska demokracija. Vojne izkušnje iz leta 1991 so še povečale občutek slovenskega naroda za jasno zavračanje uporabe sile pri reševanju kakršnih koli konfliktov. Zato je moje zadovoljstvo ob povabilu k pisanju na temo Slovenci v službi miru toliko večje. Deloma tudi zaradi dejstva, da sem velik del svojega poklicnega življenja, in sicer od leta 1992 do 2005, preživel v OZN. Sprva kot veleposlanik RS, nato kot pomočnik generalnega sekretarja OZN. V obeh funkcijah sem imel precej opravka z mirovnimi operacijami. Mirovne operacije OZN so se takrat razmahnile in doživele velik razvoj, na drugi strani pa tudi bridka razočaranja ter trenutke globoke skepse. Vendar so se razvijale naprej, vse do današnjega obsega. Tema Biltena je predstavljena resnično poglobljeno, znanstveno, teoretično in praktično, s strateške in taktične ravni, upoštevajoč evolutivne in transformacijske značilnosti mirovnih operacij ter izhajajoč iz zgodovinskih izkušenj. Najpristojnejši avtorji v slovenskem strokovnem prostoru so osvetlili pomembne konceptualne spremembe na področju mirovnih operacij, ki so posledica številnih dejavnikov, predvsem pa pomembnih geopolitičnih sprememb v svetu. Ne smemo zanemariti vse večjega sodelovanja regionalnih organizacij pri uresničevanju mirovnih operacij, kar je posredno povzročilo drugačno razumevanje têrmina mirovna operacija in odprlo strokovne razprave tako na področju terminologije kot pri tehničnem izpolnjevanju obveznosti, pa vse do vprašanja nujnosti predhodnega mandata OZN. Te pomanjkljivosti se kažejo tudi v slovenskem prostoru, v katerem bo v prihodnje treba čim prej opraviti poglobljeno strokovno razpravo in poenotiti razumevanje tako v strukturah Slovenske vojske kot v širšem obrambno­varnostnem sistemu. Pri tem je mogoče uvodni in predvsem bolj teoretični del Biltena razumeti kot pomemben prispevek k temu pogledu. Del prispevkov omogoča zanimiv zgodovinski vpogled v sodelovanje Slovencev in pozneje Slovenk v različnih mirovnih prizadevanjih posameznih velesil in mednarodnih organizacij. Čeprav je vojaško posredovanje evropskih sil na otoku Kreti leta 1897 težko razumeti kot mirovno operacijo, je bil vsaj za nekaj časa dosežen cilj, ki je še vedno v ospredju sodobnih prizadevanj mednarodne skupnosti na tem področju. Posredovanje je namreč zagotovilo premirje med strankama v spopadu ter brez nepotrebnih žrtev omogočilo diplomatsko reševanje spora na otoku. Zaupanje najvišjih političnih in vojaških oblasti v Avstro­Ogrski, ki ga je takrat doživel II. bataljon 87. celjskega pehotnega polka, je bilo res posebno. Posebno tudi zato, ker so to vojaško enoto sestavljali predvsem Slovenci in ker ji je poveljeval Slovenec tudi ob namestitvi na Kreto. Kljub temu je treba poudariti, da je takšno razmišljanje nekonvencionalno, saj ob proučevanju literature o mirovnih operacijah ugotovimo, da se te začenjajo omenjati okrog leta 1919, in sicer z mirovnimi konferencami po koncu prve svetovne vojne in urejanjem različnih mejnih vprašanj v Evropi, z različnimi plebisciti in drugimi dogodki, ki so poleg političnega in drugega diplomatskega delovanja zahtevali tudi zaščito varnosti, zaradi česar so sledile vojaške operacije, ki so bile namenjene prav temu. Zgodovina veliko govori o mirovnih operacijah, ki so bile namenjene vzdrževanju premirja. Pri teh operacijah je šlo za postavitev koalicijskih sil na območje, na katerem je premirje že obstajalo in ga je bilo treba vzdrževati med dobro organiziranimi in discipliniranimi oboroženimi silami. Danes je položaj oboroženih sil precej drugačen, zaradi česar je treba pogledati vso zgodovino in vse vidike mednarodnega vojaškega delovanja, ki nima značaja oboroženega boja, temveč vojaške prisotnosti z različnimi vidiki uporabe vojaške sile in seveda z vedno prisotno pripravljenostjo ter sposobnostjo mirovnih sil, da so učinkovite v samoobrambi in pripravljene uporabiti orožje tudi za izpolnitev svojega mandata. Če danes s tega vidika utemeljeno gledamo na mirovne operacije, je popolnoma jasno, da je treba poznati zgodovino in presoditi, kaj se lahko naučimo iz izkušenj in kako je treba razmišljati o sedanjosti. O sedanjosti pa je seveda treba razmišljati, kajti če pogledamo stanje današnjih mirovnih operacij, vidimo, kako pomembna je ta vojaška dejavnost za sodobni svet. Zadržal se bom le pri OZN, ki je s stališča mirovnih operacij danes najpomembnejša organizacija. V mirovnih operacijah v okviru OZN deluje približno 140.000 vojakov. Nobena vojaška sila nima tolikšnega števila uniformiranega osebja, dejavnega v tujini. Ti ljudje so razporejeni v osemnajstih trenutno aktivnih mirovnih operacijah, vsaka pa stane organizacijo sedem milijard dolarjev. To je največji del sredstev, ki jih porabi OZN, a je ta poraba še vedno majhna v primerjavi z drugimi vrstami vojaškega nameščanja zunaj OZN, ki nimajo značaja mirovnih operacij. Mirovne operacije so postale zelo vsestranske. Zadnje, uvedene v Afriki (Darfur, Čad, Centralnoafriška republika), že na začetku spadajo med najzahtevnejše. Iz tega je mogoče sklepati, da se zahtevnost mirovnih operacij povečuje, s čimer raste tudi stopnja tveganja. Leta 2007 je življenje izgubilo 67 pripadnikov mirovnih operacij OZN. Če gledamo po posameznih operacijah, vidimo, da jih je bilo tega leta samo v Libanonu šest. Libanon je, odkar obstajajo mirovne operacije, eno izmed najnevarnejših območij, čeprav je danes nekoliko zunaj središča zanimanja. To lahko pripišemo dejstvu, da je tam aktivna mirovna operacija, zaradi katere se stanje sorazmernega miru bolje vzdržuje. Mirovne operacije so nevarne in vsestranske. Vsestranske zato, ker v ospredju ni več le razmejitev vojskujočih se strani. Poleg klasičnih funkcij se v sodobnih mirovnih operacijah opravljajo tudi druge. Zagotavljanje varnega okolja za politično normalizacijo, humanitarno dejavnost in razvoj je celovita naloga, ki zahteva delovanje mirovnih sil daleč od vsakdanjih oblik vojaškega nameščanja. Ob tem se postavljajo različna vprašanja o usposabljanju in usposobljenosti mirovnih sil. Vprašati pa se je treba tudi, kako celovito obravnavati izkušnje iz dosedanjih mirovnih operacij in organizirati sistem poveljevanja, posebej še v organizacijah, kot je OZN, pri čemer je pomembno, da nacionalni kontingenti ne izgubijo svoje identitete. Torej obstajata dve liniji komunikacije, ena po poteh, ki jih določa mednarodna organizacija, in druga po tistih, ki jih določa nacionalni sistem oboroženih sil. Kako to uskladiti in doseči učinkovito delovanje, kako zagotoviti delovanje različnih kultur, pripadnikov in ravni usposobljenosti na način, ki bo omogočil uspešnost mirovne operacije? To so vselej velika vprašanja oziroma problemi. V zadnjih letih je postalo aktualno vprašanje, ki kaže na zahtevnost sodobnih mirovnih operacij. Mirovne operacije imajo večkrat nalogo omogočiti okolje, v katerem se lahko izvedejo volitve, in pomagati pri uvedbi pravnega reda ter institucij, ki ta red vzdržujejo. Obe nalogi sta izjemno zahtevni. Vzpostavljanje varnega okolja za volitve v državi, kjer so komunikacije slabe, kjer ni tradicije volitev in kjer je z vsakim političnim dogodkom povezano nasilje, je izjemno težka naloga. Vzpostavljanje pravnega reda v okoljih, kjer ni takšne tradicije in ustrezne infrastrukture, je še težje. Pogosto se pri tem pojavi potreba po vključevanju civilne policije, ki ima v mirovnih operacijah zahtevne naloge. Civilna policija ima poleg težav, povezanih s prej omenjeno vsestranskostjo, še nekatere druge posebnosti. Treba se je prilagoditi lokalnemu okolju, in sicer tako, da omogoča učinkovito opravljanje policijskih nalog. Kako to zagotoviti v okolju, kot je na primer Haiti s svojo težko preteklostjo, kako v jezikovno zahtevnih okoljih, kot je bil do pred kratkim Vzhodni Timor, ali v drugih težavnih okoliščinah? Vse to so izjemno zahtevne naloge, ni pa veliko razumevanja za vse podrobnosti in težave, ki se pojavljajo ob njihovem uresničevanju. Mednarodna in politična javnost sta pogosto zadovoljni že z določitvijo mandata mirovni operaciji. S tem je za marsikoga vprašanje rešeno, saj je mandat določen in bo prišlo do nameščanja sil. Vendar pa se stvarno reševanje težav takrat šele začne. Šele takrat je očitno, kako malo lahko v kontekstu konkretne situacije pomenijo splošne resolucije Varnostnega sveta OZN in drugi akti, s katerimi se določajo mandati. Zato menim, da je nujen podroben pogled v izkušnje, tako iz oddaljene preteklosti kot tudi iz naše sedanjosti. Pri govoru o civilni policiji je treba upoštevati tudi nekatere popolnoma človeške vidike, ki se pojavljajo pri vsaki mirovni operaciji. Nekoč sem z nekim zelo izkušenim voditeljem civilno­policijskih dejavnosti govoril o potrebi, da bi na misijo na Kosovo poslali dodatne policiste spomladi, ko zima mine in postanejo ljudje dejavnejši in se zato poveča obseg kriminala. Pojasnil mi je, da se ta težava ne pojavlja le na območju omenjene misije, temveč povsod po Evropi. Povsod se spomladi poveča število kriminalnih dejanj, zato je v tem času najtežje najti policiste, ki so pripravljeni zapustiti domovino, kjer jih bolj potrebujejo, in oditi v okolje misije, ki se ravno sooča s povečanimi potrebami. To omenjam zaradi razumevanja, da nameščanje mirovnih sil, tako vojaških kot civilno-policijskih, ni le stvar mandatov in vojaške organizacije, temveč včasih čisto osnovnih vprašanj, ki spremljajo družbeno dogajanje. Omenil sem že, da je zgodovinski spomin zelo pomembna kategorija in sestavina razmišljanja o današnjih mirovnih operacijah. Za sklep bi dodal še eno misel. Menim, da je za vse države, zlasti za tiste, ki so pri sodelovanju v mirovnih operacijah nove, pomembno, kako organizirajo svoje znanje o mirovnih operacijah. To je znanje, ki se ne da naučiti iz knjig, napisanih na univerzah, temveč se pridobi s spremljanjem in skrbno analizo izkušenj. Zelo pomembno je, da se to znanje načrtno organizira, da se izkušnje načrtno zbirajo in analizirajo ter da iz tega postopoma izide doktrina, ki je potrebna, da se država, kot je Slovenija, ki je nov dejavnik pri izvajanju mirovnih operacij, dobro znajde in ustrezno definira svoj položaj in svojo vlogo v mednarodnih mirovnih operacijah. Za dosego tega cilja je za novo državo pomembno sodelovanje s tistimi državami, ki imajo daljši staž in bogatejše izkušnje pri mirovnih operacijah. Sosednja Avstrija je znana po tem, da ima v OZN enega najdaljših in najbolj zanimivih sistemov izkušenj iz mirovnih operacij. Avstrija je že od vstopa v OZN aktivna v številnih dejavnostih, povezanih z mirovnimi operacijami. Njeni vojaki so sodelovali v vrsti mirovnih operacij, tudi civilna policija je prisotna v marsikateri. Tako pridobljene izkušnje so izjemno dragocene, njihova uporaba pa nujna za uspeh načrtovanja in delovanja v prihodnjih mirovnih operacijah. In ta prihodnost bo zapletena! V OZN so nekoč, ko je bilo pripadnikov mirovnih operacij okrog 80.000, mislili, da se ne da narediti nič več in je večje število pripadnikov nepredstavljivo. Danes je pripadnikov občutno več, razvoj bo najverjetneje še napredoval, razmere pa bodo še bolj zapletene. Ne želim pisati futuristično o stvareh, ki se še niso zgodile in o katerih ne bi bilo prav razpravljati. Želim pa opozoriti, da zgodovina mirovnih operacij še ni končana in da bo njihova prihodnost nevarna in zahtevna. Ravno tako želim ponovno poudariti pomen te številke Biltena Slovenske vojske, ki vstopa v novo desetletje, in izraziti zadovoljstvo, da mi je bilo omogočeno napisati nekaj misli. Posebej pa naj poudarim, da bom kot vrhovni poveljnik slovenskih obrambnih sil tudi v prihodnje posebno pozornost namenjal dosežkom prav na področju sodelovanja v mirovnih operacijah, še posebej pa me bodo zanimale njihove izkušnje. Avtorjem prispevkov v tej pomembni številki Biltena Slovenske vojske se zahvaljujem za njihov znanstveni in strokovni prispevek, vsem, ki so s slovensko zastavo na ramah že opravili pomembno delo v imenu Republike Slovenije, pa izrekam veliko spoštovanje v upanju na korektno izpolnjevanje obveznosti tudi v prihodnje.

V prispevku je predstavljena tipološka členitev podeželja v Sloveniji, ki taprostor deli v tri osnovne tipe: obmestna območja, značilna podeželskaobmočja ter območja praznjenja. Sledi primerjalna analiza stanja inmožnosti opredeljenih podeželskih območij na podlagi vzorca in z uporabodemografskih, kmetijskih, ekonomskih in socialnih kazalcev. Sociološki delraziskave temelji na rezultatih ankete, izvedene med vodstvenimi ljudmi vvzorčnih lokalnih skupnostih, ter vključuje mnenja o stanju in razvojnihmožnostih vzorčnih podeželskih območij ter predloge in pripombe pripravljalcempolitike razvoja podeželja.

Green Education – Back to the Nature je naslov projekta, v katerem razvijamo nove prakse izobraževanja za trajnostni razvoj. V začetku leta 2013 smo v sodelovanju s partnerji iz Poljske, Francije, Malte, Turčije, Italije, Velike Britanije in Španije v okviru programa Evropskih skupnosti Vseživljenjsko učenje, Razpis VŽU 2013, sektorski program Grundtvig, akcija Učna partnerstva prijavili projekt z naslovom Green Education – Back to the Nature. Prijava je bila uspešna, vendar ne z vsemi partnerji. Odpadle so namreč organizacije iz Francije in z Malte. Slovenija sodeluje v partnerstvu kot koordinatorica projekta. Partnerski sestanki so predvideni v vseh sodelujočih državah. Zaključno srečanje bo maja 2015 v Sloveniji.

V prispevku so predstavljeni rezultati ankete o rabi jezikovnih virov, ki je bila izvedena med učitelji na dvojezičnih šolah v Prekmurju. Anketa je bila opravljena v okviru projekta snovanja koncepta novega velikega slovensko-madžarskega slovarja, ki naj bi poleg potreb širše skupnosti upošteval tudi potrebe dvojezičnega modela poučevanja. Glavni namen ankete je bil ugotoviti, kako dobro učitelji poznajo in uporabljajo jezikovne vire, tako enojezične kot dvojezične, ter katere slovarske informacije se jim zdijo pomembne oz. koristne, pa tudi izvedeti, pri katerih sporazumevalnih aktivnostih v madžarskem jeziku imajo učitelji največ težav.Analiza ankete je pokazala, da večina učiteljev pozna razpoložljive jezikovne vire in jih tudi uporablja pri svojem delu. Rezultati tudi kažejo, da morajo zaradi težav pri sporazumevanju v madžarskem jeziku učitelji uporabljati širok nabor jezikovnih virov, tako dvojezičnih kot enojezičnih. Pri tem jim ni v pomoč dejstvo, da mnogi viri, zlasti dvojezični, niso na voljo v digitalni obliki. Z vidika snovanja slovensko-madžarskega slovarja so rezultati relevantni za izbiro oblike slovarja in (delov) geslovnika kot tudi za izbiro elementov slovarske mikrostrukture, še zlasti pomembni pa so iz rezultatov izhajajoči razmisleki o vključevanju vsebin, pomembnih za produkcijo besedil oz. govor v madžarskem jeziku, postopnem objavljanju slovarja, prioritizaciji gesel in izdelavi gesel v plasteh. Takšni razmisleki v slovensko dvojezično leksikografijo prinašajo novosti, ki jih leksikografski trendi narekujejo, sodobni pristopi in metode pa tudi omogočajo.

V prispevku so predstavljeni rezultati ankete o rabi jezikovnih virov, ki je bila izvedena med učitelji na dvojezičnih šolah v Prekmurju. Anketa je bila opravljena v okviru projekta snovanja koncepta novega velikega slovensko-madžarskega slovarja, ki naj bi poleg potreb širše skupnosti upošteval tudi potrebe dvojezičnega modela poučevanja. Glavni namen ankete je bil ugotoviti, kako dobro učitelji poznajo in uporabljajo jezikovne vire, tako enojezične kot dvojezične, ter katere slovarske informacije se jim zdijo pomembne oz. koristne, pa tudi izvedeti, pri katerih sporazumevalnih aktivnostih v madžarskem jeziku imajo učitelji največ težav.Analiza ankete je pokazala, da večina učiteljev pozna razpoložljive jezikovne vire in jih tudi uporablja pri svojem delu. Rezultati tudi kažejo, da morajo zaradi težav pri sporazumevanju v madžarskem jeziku učitelji uporabljati širok nabor jezikovnih virov, tako dvojezičnih kot enojezičnih. Pri tem jim ni v pomoč dejstvo, da mnogi viri, zlasti dvojezični, niso na voljo v digitalni obliki. Z vidika snovanja slovensko-madžarskega slovarja so rezultati relevantni za izbiro oblike slovarja in (delov) geslovnika kot tudi za izbiro elementov slovarske mikrostrukture, še zlasti pomembni pa so iz rezultatov izhajajoči razmisleki o vključevanju vsebin, pomembnih za produkcijo besedil oz. govor v madžarskem jeziku, postopnem objavljanju slovarja, prioritizaciji gesel in izdelavi gesel v plasteh. Takšni razmisleki v slovensko dvojezično leksikografijo prinašajo novosti, ki jih leksikografski trendi narekujejo, sodobni pristopi in metode pa tudi omogočajo.

Sodobna družboslovna in humanistična razmišljanja ter medijski diskurzi se pri iskanju rešitev za težave v centraliziranem, tehnologiziranem, kapitaliziranem in politično zastopniškem svetu pogosto zgledujejo po predindustrijskih ali etnografskih organizacijskih modelih, ki so jih zabeležili etnologi in antropologi. Pri tem prihaja do idealiziranja in posploševanja, saj se zanemarja številne konkretne okoliščine, ki so te modele omogočile ali jih še omogočajo. Razloge za oblikovanje kolektivnih institucij na izbrani mikrolokaciji avtor išče predvsem v okoljskih in demografskih danostih, ki so v slovenskih antropoloških spisih pogosto spregledane. K temu dodaja ekonomske, politične in kulturne dejavnike, čeprav jih ne postavlja v hierarhični odnos. Avtor išče znamenja skupnostnih prizadevanj v Trenti na ravni gospodinjstev, soseščin, vasi, agrarnih skupnosti, zadrug, kulturnih in turističnih društev ter praznikov. Ugotavlja, da je v majhni skupnosti recipročnost generalizirana ali uravnotežena, zelo redko pa je negativna v smislu tržnih menjav med njenimi člani, s čimer pritrjuje Sahlinsovi konceptualizaciji razmerij med družbenimi odnosi in materialnimi tokovi. Posebna pozornost je posvečena tržno-religioznemu lokalnemu prazniku Trentarski senjem. Z njegovo analizo je mogoče zelo plastično prikazati, kako na simbolni (prostorsko-časovni) ravni odsevajo spremembe v družbeno-ekonomski strukturi doline v 20. stoletju.

Sodobna družboslovna in humanistična razmišljanja ter medijski diskurzi se pri iskanju rešitev za težave v centraliziranem, tehnologiziranem, kapitaliziranem in politično zastopniškem svetu pogosto zgledujejo po predindustrijskih ali etnografskih organizacijskih modelih, ki so jih zabeležili etnologi in antropologi. Pri tem prihaja do idealiziranja in posploševanja, saj se zanemarja številne konkretne okoliščine, ki so te modele omogočile ali jih še omogočajo. Razloge za oblikovanje kolektivnih institucij na izbrani mikrolokaciji avtor išče predvsem v okoljskih in demografskih danostih, ki so v slovenskih antropoloških spisih pogosto spregledane. K temu dodaja ekonomske, politične in kulturne dejavnike, čeprav jih ne postavlja v hierarhični odnos. Avtor išče znamenja skupnostnih prizadevanj v Trenti na ravni gospodinjstev, soseščin, vasi, agrarnih skupnosti, zadrug, kulturnih in turističnih društev ter praznikov. Ugotavlja, da je v majhni skupnosti recipročnost generalizirana ali uravnotežena, zelo redko pa je negativna v smislu tržnih menjav med njenimi člani, s čimer pritrjuje Sahlinsovi konceptualizaciji razmerij med družbenimi odnosi in materialnimi tokovi. Posebna pozornost je posvečena tržno-religioznemu lokalnemu prazniku Trentarski senjem. Z njegovo analizo je mogoče zelo plastično prikazati, kako na simbolni (prostorsko-časovni) ravni odsevajo spremembe v družbeno-ekonomski strukturi doline v 20. stoletju.

Letni posvet Andragoškega društva Slovenije je potekal 12. in 13. maja v Novi Gorici. Udeležilo se ga je 70 od 410 članov društva. Strokovni del srečanja je bil tokrat v celoti namenjen pripravam na Unescovo konferenco o izobraževanju odraslih, ki jo organizirajo vsakih 12 let. Tako bodo slovenski andragogi na konferenci, ki bo julija v Hamburgu, svetovni javnosti predstavili nove načine izobraževanja odraslih v Sloveniji, študijske krožke, učenje v lokalnih skupnostih. Veliko pozornosti so namenili tudi izboljšanju razmer in kakovosti izobraževanja odraslih, pa tudi uvajanju nove informacijske tehnologije za kvalitetno računalniško podprto izobraževanje odraslih.

Spletna besedila postajajo vse bolj relevanten vir informacij, korpuse tovrstnih besedil pa potrebujemo pri korpusnojezikoslovnih raziskavah in razvoju jezikovnih tehnologij za sodobno slovenščino. Čeprav so spletna besedila neposredno dostopna in je njihov zajem preprostejši od tiskanih, je izdelava takšnih korpusov še vedno zapletena, draga in zamudna. Ključno je, da poskrbimo, da se podobni podatki ne zbirajo večkrat, zato je nujno omogočiti njihovo čim večjo dostopnost čim širši raziskovalni skupnosti in zainteresirani javnosti. Tehničnih in prostorskih ovir za to sicer ni, vendar pri gradnji korpusa naletimo na številne omejitve v okviru zaščite avtorskih pravic, varstva osebnih podatkov in pogojev uporabe ponudnikov spletnih storitev. V prispevku predstavljamo pravno in dejansko stanje na teh področjih, opravimo pregled sorodnih tujih in domačih praks ter na primeru korpusa spletne slovenščine Janes predlagamo vrsto ukrepov, ki do največje možne mere omogočajo prosto in odprto razširjanje korpusov spletne slovenščine.

Univerza v Ljubljani, ustanovljena leta 1919, vključuje 27 fakultet in visokih šol ter nekaj umetniških akademij s skupno 33000 študentov. Po drugi svetovni vojni je edina slovenska univerza vplivala na razvoj Ljubljane: (1) njene ustanove zavzemajo precejšen del mestnih površin in so poseben element mestnega razvoja (prostorsko in funkcijsko), kar je razvidno iz njihove lokacije; (2) z zaposlenimi in študenti je pomembno zaznamovala gospodarsko strukturo mesta; (3) vključena je v družbeno-kulturno strukturo mesta; (4) vplivala je na zgostitev raziskovalnih kapacitet in ustanov z njihovimi znanstvenimi in raziskovalnimi dejavnostmi.

V slovenskem meščanskem taboru, ki je imel dober vpogled v revolucionarni oktober in njegovo državo, so na podlagi svojega razumevanja človeške družbe in posameznika v njej v oktobrskem družbenem prelomu ter v njem porojenem sovjetskem družbenem, političnem in gospodarskem razvoju, videli temeljno civilizacijsko grožnjo svetu, ki so ga živeli in zavestno podpirali. Čeprav so zgodovinsko razumeli oktobrski pojav, njegovih posledic niso sprejemali. Obenem s protisemitskim stališčem so opozarjali na totalitarno, vseobsegajočo razredno boljševiško oblast, kolektivistični in protiverski značaj sovjetske skupnosti, vanjo vraščeno osebno negotovost in, ob priznavanju nekaterih gospodarskih in prosvetnih uspehov, na njen neobetaven družbeni in gospodarski razvoj. Na liberalni strani je s svojim negativnim vrednotenjem oktobrske revolucije in sovjetske države izstopal dr. Ivan Tavčar, na katoliški strani pa sta izstopala dr. Ivan Ahčin in Fran Erjavec. Teoretsko ga je odklonil tudi tedanji vodilni katoliški filozof dr. Aleš Ušeničnik. Za meščanski tabor je bil boljševizem njegov ključni nasprotnik, izjavljanje boja proti njemu pa je bila stalnica meščanske politike v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev/Kraljevini Jugoslaviji. Bila je sestavni del njene ideološke podlage, ki so mu na katoliški strani dali tudi prepoznavni svetovnonazorski naboj. V taki ideološki in politični drži je meščanski tabor dočakal konec jugoslovanske kraljevine in vstopil v času druge svetovne vojne na Slovenskem.

Večina rek, ki prečkajo slovensko hrvaško mejo, je bila v 90. letih zmerno do močno onesnažena. V obdobju 1990 – 1997 se je nekoliko izboljšala (večinoma le za polovico razreda) kakovost Mure, Save in spodnje Sotle, poslabšala Kolpe pod Metliko, kakovost Dragonje pa se bistveno ni spremenila. Pri onesnaževanju Tržaškega zaliva je delež onesnaževanja Italije največji, delež Slovenije in Hrvaške pa manjši. Smotrnejše ravnanje z obmejnimi vodnimi viri se naj prednostno usmeri na zmanjšanje njihovega onesnaževanja in sonaravno gospodarjenje v okviru mednarodnih porečij (Sava, Drava, Mura). Z vidika obmejnega regionalnega razvoja in skupnega sonaravnega gospodarjenja z vodnimi viri pa je ključno skupno meddržavno načrtovanje in udejanjanje zmanjševanja obremenjevnja vod Sotle, Kolpe in Tržaškega zaliva.