Journal articles on the topic 'Suverenina'

Suverenita je pro Čínskou lidovou republiku Čínu jedním z klíčových témat její zahraniční politiky. V tomto textu se zabývám tím, jak tento klíčový pojem a fenomén chápe čínská odborná sféra. Hlavní otázkou je, jak čínské odborné prostředí přistupuje k suverenitě a jak ji případně teoreticky či konceptuálně rozvíjí. V textu ukazuji, že lze identifikovat jednoznačně dominantní model, který je totožný s takzvaným konzervativním (absolutním, vestfálským) pojetím suverenity. Zároveň ale v některých specifických případech čínští autoři vykazují poměrně značný stupeň kreativity, a překonávají tak konzervativní pojetí suverenity. Těmito případy jsou vztah Číny k Tchaj-wanu a Hongkongu, propojení mezi suverenitou a lidskými právy a koncept inter-temporálního práva.

Suverenita je pro Čínskou lidovou republiku Čínu jedním z klíčových témat její zahraniční politiky. V tomto textu se zabývám tím, jak tento klíčový pojem a fenomén chápe čínská odborná sféra. Hlavní otázkou je, jak čínské odborné prostředí přistupuje k suverenitě a jak ji případně teoreticky či konceptuálně rozvíjí. V textu ukazuji, že lze identifikovat jednoznačně dominantní model, který je totožný s takzvaným konzervativním (absolutním, vestfálským) pojetím suverenity. Zároveň ale v některých specifických případech čínští autoři vykazují poměrně značný stupeň kreativity, a překonávají tak konzervativní pojetí suverenity. Těmito případy jsou vztah Číny k Tchaj-wanu a Hongkongu, propojení mezi suverenitou a lidskými právy a koncept inter-temporálního práva.

Článek navazuje na závěry knihy Pavla Molka Materiální ohnisko Ústavy: Věčný limit evropské integrace? Ve svém základu staví na její analýze materiálního ohniska Ústavy a pojmu suverenity v něm. Článek nejprve analyzuje základní přístupy k pojmu suverenity především ve vztahu k problematice práva Evropské unie a vztahu EU a členských států. Článek dále analyzuje rozhodovací praxi Ústavního soudu v šesti podstatných judikátech, které se dotýkají vztahu Evropské unie a České republiky jako jejího členského státu. Závěrem celého článku je zjištění, že úvahy o suverenitě nejsou ve vztahu k EU relevantní, jelikož suverenita je spíše limitací tohoto procesu, než jeho podstatným prvkem. Pokud se další akademická debata chce zabývat vztahy EU a členských států z pohledu federalizačních teorií, je nutné se zaměřit na problematiku přenosu pravomocí.

Nors žinomas politikos filosofas Carlas Schmittas partizanų karui paskyrė atskirą veikalą, jis nesusiejo savo „Partizano teorijos“ su suvereniteto koncepcija. Pasak C. Schmitto, suvereniteto esmę sudaro sprendimas dėl išimties. Jei partizanų karas suvokiamas kaip konkretus išimtinės padėties atvejis, jį galima interpretuoti kaip tiesioginį tautos suvereniteto įgyvendinimą (šios išvados C. Schmittas nepadarė). Panašus istorinis precedentas buvo pagal senovės Romos teisę skelbiama išimtinė padėtis (iustitium), kurios metu piliečiai įgydavo teisę tiesiogiai įgyvendinti valstybės valdžią. Tačiau istorinė šiuolaikinių partizanų karų analizė rodo, kad jiems būdingas ne tik ginti esamą valstybės santvarką, bet ir siekti ją pakeisti ar patobulinti. Todėl iškyla pačių partizanų statuso ir jų laikinos tvarkos apibūdinimo klausimas. Į jį atsako suverenios diktatūros koncepcija, taip pat sukurta C. Schmitto. Jos esmė – diktatorius veikia taip, tarsi jam priklausytų suvereni valstybės valdžia (taigi, ir galia keisti valstybės santvarką), tačiau kartu jis yra saistomas numanomos tautos valios. Kaip tokia diktatūra pasireiškia partizanų karo metu, atskleidžia 1944–1953 m. partizanų karo Lietuvoje analizė.

Predmet rada obuhvata dva koncepta italijanskog filozofa Đorđa Agambena koje terminološki povezuje izraz biti go. Jedan uključuje centralni pojam njegove filozofije – goli život, koji se analizira kroz knjigu Homo sacer: suverena moć i goli život, dok se drugi pojam odnosi na goloću – golu telesnost, koja se čita kroz istoimeni Agambenov esej. Agambenovi koncepti golog života i gole telesnosti označavaju određene vrste razgolićenja pa je cilj rada pokazati njihove različitosti i pojedine moguće konceptualne poveznice. Gola telesnost se odnosi na seksualnu žudnju/znanje/pojavnost vezane uz ljudsku telesnost i um unutar teološko-kulturološkog aparata, a goli život se veže uz političko-pravni oblik života unutar biopolitičkog aparata. Ono golo je kod Agambena uvezano kao promenjivo svojstvo i odnos u kojem moć suverena, Boga ili spoznaje izopštava politički subjekt, emancipiranu ljudsku prirodu ili telo koje ništa ne otkriva, postavljajući ih kroz princip uključujućeg isključenja u poziciju zavisnosti, nerazdvojivosti i međusobnog uspostavljanja. Postajanje golim je događaj postavljanja bića u bastardnu poziciju lišenosti prava, milosti, tajne ili značenja.

Dažniausiai manoma, kad Europos Sąjungos demokratijos problema yra europinių institucijų nutolimas nuo žmonių ir neatskaitingumas visuomenei. Tačiau argumentai dėl ES kaip politinės sistemos kilmės ir funkcijų rodo, kad demokratinio deficito problema verčia kelti klausimus dėl pačios Europos integracijos tikslų (tiksliau, ribų), europinėms institucijoms perduodamų ir nacionalinių valstybių išlaikomų politikų paskirties, suverenios nacionalinės valstybės vaidmens pasikeitimo, europiečių politinės bendruomenės, federacinės, tarpvyriausybinės, multidimensinės Europos politinės sistemos vizijos. Kadangi ši problema susijusi su fundamentaliais europiečių integracijos klausimais, o ne tik su parlamentinės reprezentavimo galios didinimu, ji neturi ir negali turėti užbaigto ir aiškaus sprendimo.

Šiame straipsnyje tiriamas imperatyvių normų poveikis valstybės imunitetui taikyti ir analizuojama, ar jus cogens normų pažeidimas reiškia valstybės atsisakymą remtis valstybės imuniteto doktrina. Taip pat šiame straipsnyje keliamas klausimas, ar valstybė suverenias galias (acta iure imperii) gali išreikšti veiksmais, pažeidžiančiais jus cogens normas, ir taip pasinaudoti valstybės imuniteto teise. This article investigates the impact of peremptory norms on State immunity assertions and analyses whether the breach of a jus cogens norm result the loss of immunity of the state or its representative alleged to have violated this norm. Also in this article is raised the question whether State acts that violate jus cogens norms can be regarded as acta iure imperii and granted immunity.

Knjiga Matevža Rudolfa z različnih vidikov osvetli razmerje slovenskega filma do literature v zadnjih treh desetletjih. V uvodu je dragocen pregled razvoja ameriškega in evropskega filma pod literarnim vplivom, ki je razdeljen v različna zgodovinska obdobja kinematografije; tako razvojno prikazuje narativizacijo filma v začetku 20. stoletja, pridobivanje prestiža z naslanjanjem na literaturo in gledališče, ključne premike, pogojene z evropskim modernizmom po koncu druge svetovne vojne, spremembe, ki so jih uvajali novovalovski režiserji kot suvereni avtorji filmskih stvaritev, prek globalizacije svetovne kinematografije do sodobnega filma, ki ga med drugim zaznamujejo vpliv računalniške tehnologije, studijske priredbe epske literature in franšize. Pregled Rudolf zaključuje z ugotovitvijo, da so filmske adaptacije še vedno izjemno priljubljene, vendar predvsem v domeni komercialnega filma.

De juribus regiis silvarum (On the Law of the Royal Forests) is a segment of an unrealised constitutional project for the Kingdom of Bohemia from the mid-fourteenth century (Maiestas Carolina) which is usually interpreted as a law to protect the Royal Forests from arsonists and other criminals to maintain the forests as a source of the king’s revenue. This paper reinterprets the regulation with the emphasis on the interconnection between the Royal Forests and the constitutional mythos of the inalienability of the Kingdom. It suggests that the designation of the Forests to protect the wild (trees, beasts and outlaws) was based not merely on reverence for the king but also on the seclusion of the landscapes from intensive human use by means of a robust material, military-bureaucratic infrastructure (castles, roads...) which was equally meant to establish the Forests as an autonomous and constitutive pillar of the Kingdom’s sovereignty. It shows how the monumental landscape of the Royal Forests acquired a specific legitimacy function in terms of heterogeneous space and legal pluralism in the Kingdom, which is contrasted to the national territoriality and House metaphorics of modern State sovereignty. The paper further analyses the remarkable societal arrangement of the Maiestas Carolina Forest Court, which represents a unique configuration for the resolution of conflicts between various legal units and micro-sovereignties situated within the landscape of the Kingdom.

Straipsnyje nagrinėjamas teisinės sąmonės vaidmuo antikinėje visuomenėje, siekiama atskleisti, kokiu būdu teisės, įstatymo, teisingumo teorinėse sąvokose fiksuojamas visuomenės ir individo susvetimėjimas. Tam tikros epochos teisinė sąmonė negali būti atitrūkusi nuo tos epochos socialinio konteksto, o yra objektyvių visuomenės gyvenimo reikmių įsisąmoninimas, jų išraiška. Marksizmo požiūriu, teisinės sąmonės pobūdis yra ideologinis: teisingumo vaizdiniai, teisės prigimtis, įstatymų prigimties ir vaidmens visuomenėje analizė nėra savarankiški, o yra teorinis tam tikrų teisinių principų, reikšmingų visuomenės gyvenime, pagrindas. Analizuojamos teisės koncepcijos Platono „Valstybėje“, Aristotelio ir stoikų veikaluose. Platono teigimu, įstatymai turi įgyvendinti suverenią valdžią teisingai valdomoje valstybėje. Teisė Aristotelio filosofijoje laikoma išimtinai politiniu reiškiniu: politinis teisingumas, įstatymai pateisina patys save. Stoikai teisinį santykį pripažino esant galimą tik tarp žmonių, bet neigė, kad teisė ir teisingumas gali būti egoistinio žmonių susitarimo rezultatas. Teisė yra kažkas amžino, ji reiškiasi išmintyje liepimais ir draudimais, sutampa su protu, kuriame esama vieningumo su prigimtimi.

Šio straipsnio empirinis kontekstas yra „įšaldytų“ konfliktų Rytų Eu­ropoje egzistavimas teritoriškai padalytame pripažintų suverenių valstybių pasaulyje, o pagrindinė keliama problema – nevalstybinių teritorinių darinių egzistavimo (ne)galimumo sąlygos. Straipsnyje klausiama, kaip erdvės, teri­torijos ir sienų sampratos bei teritorialumo ir valstybingumo santykis šiuolai­kinių tarptautinių santykių praktikoje ir teorijoje leidžia suprasti šių darinių situaciją. Tad šio straipsnio tikslas yra, išanalizavus teritorialumo ir sienų sampratų tyrimus, įvertinti galimybes pritaikyti juos minimų atvejų grupei ir rasti naujų „įšaldytų“ konfliktų situaciją probleminančių klausimų, leidžian­čių daryti tolesnę analizę, kreipiančią dėmesį į darinių subjektiškumo sąlygas ir praktikas bei leidžiančią suprasti, kaip tokie teritoriniai dariniai randa ir apibrėžia savo veikimo būdus ir strategijas, kaip įvyksta tokių reiškinių sta­bilizacija ir normalizacija. Straipsnyje atliekama trijų sąvokų – erdvės, teri­torijos ir sienų – analizė, keliant tris klausimus: a) ką pasako ar ko nepasako apie socialinę realybę ir tarptautinę politiką kiekviena iš šių sąvokų; b) kur slypi sąvokų problemiškumas / produktyvumas; c) kaip jos leidžia suprasti šiuolaikines tarptautinių santykių praktikas ir įvertinti marginalaus subjekto, norinčio įveikti savo marginalumą, veikimo galimybes.

Text se zabývá historickým vývojem ústavního soudnictví na území ČR. V první části autor shrnuje vývoj myšlenky soudní kontroly ústavnosti právních předpisů a formuluje materiální předpoklady pro vytvoření ústavního soudu. Nad rámec požadavků formulovaných v dosavadní literatuře (psaná ústava, dělba moci, hierarchizace právního řádu) přidává autor ještě koncept suverenity lidu. Bez něj totiž nemůže fungovat filosofická obhajoba soudní kontroly ústavnosti jako ochrana zmocnitele (lidu) před excesy zmocněnce (parlamentu).Ve druhé části pak autor sleduje vývoj ústavního soudnictví v českém kontextu. Začíná u Říšského soudu zřízeného Prosincovou ústavou, který je některými autory pokládán za přímého předchůdce koncentrovaného a specializovaného ústavního soudu. Následně se zabývá obdobím první republiky označovaným Tomášem Langáškem jako promarněné světové prvenství. Analyzuje mimo jiné, proč činnost tohoto soudu výrazněji neovlivnila dobové dění a pravděpodobně byla i jedním z motivů, proč ústavní soudnictví nebylo po druhé světové válce obnoveno. Po intermezzu, kdy ústavní soudnictví buď neexistovalo, nebo sice bylo formálně zakotveno v právních předpisech, ale soud fakticky ustaven nebyl, sleduje autor vznik Ústavního soudu ČSFR a později též současného zákona č. 182/1993 Sb., o Ústavním soudu.

Na temelju rezultata predizborne terenske ankete, autor istražuje strukturu društvenih rascjepa u Hrvatskoj u kontekstu parlamentarnih izbora 2020. Multinominalnom logističkom regresijom ispituje dosadašnje spoznaje o vrijednosnom rascjepu utemeljenu u religiji i identitetskom rascjepu utemeljenu na odnosu prema prošlosti, koji tvore kulturnu dimenziju stranačkog natjecanja. Testira se i moguća pojava novoga društvenog rascjepa ukorijenjenoga u razlikama u stavovima birača o ekonomskim pitanjima, kao i rascjepa vezana za pitanja suverenizma i zahtjeva za većom demokratskom participacijom. Istraživanje uvodi nove prediktorske ljestvice koje dosad nisu korištene u sličnim istraživanjima hrvatskih izbora. Evaluacija predloženoga regresijskog modela pokazala je kako su religioznost i odnos prema prošlosti ostali dominantni prediktori ponašanja birača u Hrvatskoj. Potvrđene su i značajne dobne razlike u ponašanju, pri čemu mlađi birači vjerojatnije podržavaju Domovinski pokret ili apstiniraju, a stariji birači vjerojatnije glasuju za koaliciju lijevog centra. Nalazi pokazuju kako se s porastom vrijednosti na ljestvici populizma smanjuje vjerojatnost glasovanja za HDZ. Zaključno se potvrđuju stabilnost vrijednosnoga i identitetskog rascjepa te značenje religije i prošlosti, ali se ne utvrđuje postojanje ekonomskoga rascjepa.

U prvom dijelu članka autor poklanja naročitu pažnju činjenici da je u Kafkinim dnevnicima upadljivo odsustvo njegova profesionalnog života. Da ne znamo da je slavni pisac bio pravni ekspert, na osnovi njegovih osobnih bilježaka to ne bismo mogli zaključiti. U njima nema niti spomena o njegovom studiju prava, profesionalnim ambicijama i problemima proceduralnog interesa vezanog za pravnu praksu, niti o teškoćama ili postignućima na radnom mjestu, u čijoj je složenoj hijerarhiji pisac zauzimao veoma visoku poziciju. Rezultati provedenih analiza pokazuju bitnu, ali teško prepoznatljivu karakteristiku Kafkina književnog djela. Iznad nas svega nastoji upozoriti na to da je feudalni svijet još uvijek živ i zdrav, te da u modernom svijetu prepoznajemo jedino umnožavanje bivših suverena, čija je uloga da drugima nametnu zakone, a da od njih sami budu izuzeti. Djela Rudolpha von Jheringa, jednog od najpoznatijih filozofa prava toga vremena, i Hansa Grossa, slavnog utemeljitelja kriminologije i Kafkina profesora na praškom Karlovom univerzitetu, tematizirana su da bi se odredile dimenzije piščeve dekonstrukcije socijaldarvinističkih teorija krivičnog prava.

Straipsnyje nagrinėjamas šiuolaikinių tarptautinių santykių teorijų vaisingumas senosios Lietuvos valstybės (Lietuvos Didžiosios Kunigaikštystės, LDK) istorijai nuodugniau nušviesti. Tarptautinių santykių sistemos, kaip tarptautinių santykių teorijos, objekto sąvoką siūloma pakeisti platesne tarppolitijinės sistemos, o tarptautinės visuomenės – tarppolitijinės visuomenės sąvoka. Parodomas konstruktyvistinės Aleksandro Wendto „hobsiškosios anarchijos kultūros“ sąvokos neadekvatumas ikivestfališkosios Europos tarppolitijiniams santykiams. Kritikuojamas Hedley Bullo, kuris tarptautinės teisės ir tarptautinės visuomenės atsiradimą europocentriškai sieja su 1648 m. Vestfalijos taikos sutarties nuostatomis, požiūris. Integrali straipsnio dalis yra atvejo tyrimas, kuriame kritiškai apvalytos nuo europocentrinių ir modernistinių apnašų šiuolaikinių tarptautinių santykių teorijų sąvokos taikomos LDK istorijai (iki 1569 m.) nušviesti. Atskleidžiama LDK priklausomybė dviem skirtingoms (Vidurio Europos ir Rytų Europos) tarppolitijinėms sistemoms. Vidurio Europos tarppolitijinėje sistemoje LDK laikysena buvo gynybinė, o Rytų Europos siuzerenios valstybės sistemoje (M. Wighto prasme) LDK užsienio politikos strateginis tikslas buvo siuzereno vaidmens perėmimas iš Aukso ordos. Tik trumpam (XV a. trečiame dešimtmetyje) pasiekusi šį tikslą, vėliau LDK nesugebėjo atlikti didžiosios valstybės vaidmens XV a. Rytų Europoje besiformuojančioje daugiapolėje suverenių valstybių sistemoje, t. y. apsaugoti šią sistemą nuo žlugimo ir transformacijos į Maskvos imperiją.

Autor se u radu osvrće na nekoliko svojstva odnosa velikih i malih nacija i država na međunarodnom planu. Budući da se taj plan, između ostalog, može shvatiti i kao politički, odnosno geopolitički, autor ukazuje na kontinuirano delovanje razlika među akterima međunarodnog života. Posmatrano kroz prizmu teorijskog realizma, teorije globalizacije, svetskog poretka i kritičke geopolitike, suština tih odnosa se prepoznaje u suprotnostima i protivrečnostima. Na toj osnovi su razmotrena svojstva, nesrazmernosti, neujednačenosti, nejednakosti i neravnopravnosti koja obeležavaju negativne aspekte međunarodnog odnošenja. Slika sveta koja se formira u globalizacijskim tokovima ukazuje na kontinuitet stanja eksploatacije, dominacije, kolonijalizma, imperijalizma i hegemonizma u postmdoernim „neo“ i „post“ formama. U tom smislu, autor zaključuje da je za optimalnu međunarodnu nacionalnu poziciju potrebno razborito tumačenje realnog geopolitičkog položaja, umešna spoljna politika i diplomatija, kao i jačanje odbrambenih i bezbednosnih potencijala u regionalnim okvirima. U zaključku autor ističe da je političku praksu potrebno uskladiti sa definisanim strateškim, ciljevima suverenizma i vojne neutralnosti, što pretpostavlja smer kretanja ka EU, ali ne i članstvo u NATO. Naposletku, u stvari, najpre, Srbija mora biti strpljiva i uporna u naporima reintegracije AP Kosovo i Metohija u svoj državni sastav.

Velika Srbija kolokvijalan je naziv za nacionalistički i iredentistički projekt dijela srpske inteligencije koji je nastao početkom devetnaestoga stoljeća. Međutim velikosrpski projekt datira još od 1557. g., odnosno nakon ponovne uspostave Pećke patrijaršije. Tada je pravoslavni klir (svećenstvo) počeo promicati ideju po-novne uspostave Dušanovoga Carstva koje se prostiralo na području današnjih devet suverenih država. Oživotvorenje velikosrpskoga projekta, odnosno homogenizacija velikosrpskih krugova ponovno je počela još za vrijeme Titova života, a dinamizirala se poslije njegove smrti otvaranjem srpskoga pitanja na Kosovu. Dinamiziranje procesa za primarni cilj nije imalo rješavanje kosovskoga pitanja, već ponovnu homogenizaciju i mobilizaciju srpskoga puka na području cijeloga SFRJ-a. U cilju operacionalizacije velikosrpskoga projekta najznačajniji čimbenik bila je Jugoslavenska narodna armija (JNA), ona je trebala biti jamac. Stoga su početkom 80-ih godina prošloga stoljeća počeli sa sustavnom srbizacijom zapovjednoga kadra, gdje su Srbi i Crnogorci zauzeli dominantnu ulogu. JNA je 1990./91. g. bio najznačajniji čimbenik pri naoružavanju pobunjenih Srba. Autori u ovome radu napravili su analizu vojnih efektiva JNA-a na ozemlju Đakovačko-osječke nadbiskupije koji su aktivno stavljeni u funkciju dezintegracije Republike Hrvatske. Naime takva analiza za to područje nije sustavno napravljena. Pri izradi kori-stili su se reduciranim pisanim izvorima i osobnim iskustvom u obrani suvereniteta i teritorijalnoga integriteta Republike Hrvatske na tome području.

Državna moć je u velikoj meri izmenjena savremenim globalizacijskim narativima, no bilo bi odveć hrabro i pogrešno ustvrditi da je globalizacija učinila države nepotrebnim. Iako su mnogi problemi današnjeg sveta, poput problema u kontekstu bezbednosti, terorizma, klimatskih promena i slično, nemogući za rešavanje u nacionalnim okvirima, saradnja suverenih država se nameće kao „prava mera” u odgovoru na ove i ovakve probleme globalnog karaktera. Nakon elaboracije fenomena državne moći kroz njene najznačajnije činioce, u ovom radu je analiziran fenomen disproporcije moći na primeru zemalja članica EU, kao i problemi unutar same Unije koji se reflektuju na balkanske zemlje koje se nalaze na „evropskom putu”. Posebna pažnja u radu je usmerena ka identifikovanju slabosti ovih zemalja, koje su uz ambivalentan odgovor Unije, doprinele da se na ovdašnjoj pozornici intenzivira uticaj različitih globalnih i regionalnih aktera današnjice. Imajući u vidu intenzitet i permanentnost propuštenih prilika, kako od strane balkanskih zemalja kandidata za članstvo, tako i od evropske administracije, na kraju rada se zaključak sam nameće. Ukoliko na ovom prostoru najskorije ne dođe do izvesnije perspektive članstva u EU onih zemalja koje su „zaglavljene na evropskom putu” u igru bi značajnije mogli ući i drugi igrači vođeni različitim interesima, prevashodno Kina, Rusija, Turska i neke arapske zemlje.

Šiuolaikinės politinės filosofijos kontekste jau maždaug dvidešimt metų neatslūgsta domėjimasis biopolitinėmis teorijomis, kurių dėmesio centre atsiduria valdžios ir gyvybės santykis šiuolaikiniame pasaulyje, kairiųjų politinių filosofų vadinamame Imperija. Italų filosofo Giorgio Agambeno dėka biopolitikos instrumentai buvo panaudoti nepaprastosios padėties ir homo sacer sampratų tyrinėjimams. Šiame tekste, pasitelkiant nepaprastosios padėties bei su ja susijusias sampratas, bus gilinamasi į šiuolaikinės valdžios ir valdymo problemas. Aptarsime vokiečių teisės teoretiko Carlo Schmitto nepaprastosios padėties teoriją, kaip alternatyvą jai pateikdami Walterio Benjamino mesianistinę tyro dieviškojo smurto sampratą. Straipsnio tikslas – pagrįsti Benjamino idėją, kad dieviškasis smurtas gali įveikti galios taikomą prievartą. Kita vertus, keliama idėja, kad Schmitto suverenios galios samprata užmaskuoja biopolitinį galios institucijų prievartos mechanizmą, o Benjamino dieviškojo smurto samprata leidžia jį demaskuoti.State of Exception and Divine Violence: The Crossroads between the Thought of Carl Schmitt and Walter BenjaminKasparas Pocius SummaryAlready back in 1940 Walter Benjamin told us that “the ‘state of emergency’ in which we live is not the exception but the rule.” While invoking this claim, Giorgio Agamben enriches the contemporary biopolitical discourse with such concepts as ‘state of exception’ and ‘homo sacer’, which refer to bare lives of the majority of world population under contemporary capitalist and state rule. This paper, which seeks to analyse the work of Agamben, presents the notion of the state of exception by Carl Schmitt and counterposes it to the Benjaminian concept of divine violence. This counterposition allows to theoretically question the Schmittian politico-theological discourse which has been increasingly used by the conservative intellectuals and right-wing movements in the Eastern Europe, ‘the necessity of defending the nation and the state’ that they posit and to show the often concealed links between this discourse with biopower regimes. On the other hand, it is an attempt to point at a presence of multiple and radical constituent forces which, beyond liberal – constitutional and authoritarian – conservative frameworks of the State pose the threat to the political and economic order of late capitalism.

SOMMAIREL 'Indépendance et la politique linguistique au Québec Le Québec s'est octroyé, en 1977, une législation linguistique que l'on considère "la plus forte du monde démocratique." Cette loi essaie de "franciser" les entreprises québecoises, en même temps qu'elle oblige beaucoup de Québecois envoyer leurs enfants à une école de langue française. Une autre loi obligeait, dès 1988, les commerçants à avoir des affiches extérieures seulement en français. Le ton s'élève encore alors que le Parti Québecois convoque deux referendums sur la "souveraineté" (1980 et 1995). Ce texte dresse le bilan des vingt ans de legislation linguistique "musclée," et de la "referendomanie" qui domine, parfois, le discours sur l'aménagement linguistique. Quel que soit le résultat du prochain referendum, le gouvernement québecois devra attaquer lés problèmes économiques, démographiques, urbanistiques, et ceux de l'immigration. Ce texte défend l'hypothèse que, paradoxalement, le Québec a besoin des Anglophones québecois pour que le français survive dans la province (et dans le Canada). RESUMO Sendependeco kaj lingva politiko en Kebekio Ekde la jaro 1961, la parlamento de Kebekio komencis akcepti daŭre pli fortajn lingvajn leĝojn favore al la franca. Ĝis 1977 ĝi aprobis lingvajn leĝojn senegalajn en la libera mondo. Akto 101 konsiderinde limigas la nombron de studentoj, kiuj povas frekventi anglalingvajn lernejojn, dum ĝi klopodas starigi la francan kiel la lingvon de la laborejoj de Kebekio. Akto 178 (1988) malpermesis utiligon de lingvoj aliaj ol la franca sur eksteraj komercaj sildoj. Ĝis 1995 la Parti Québecois, kiu favoras sendependecon, dufoje postulis (kaj perdis) referendumojn pri "suvereneca asociiĝo" kun Kanado. Tiu ĉi teksto donas superrigardon al dudek jaroj da fortika lingvoplanado en Kebekio kaj ekzamenas la efikon de la institucia nestabileco de la provinco je la ekonomio, je lingvoplanado, kaj je rilatoj inter etnolingvaj grupoj. Ĝi ankaŭ klarigas kial Kebekio tiel forte elpasis por ŝirmi siajn lingvon kaj kulturon. La nuna studo konkludas, paradokse, ke Kebekio bezonas sian anglalingvan logantaron por garantii, ke la franca pluvivu.

<Zaključak> Po svojoj suštini radni odnos je odnos po osnovu rada, između zaposlenog i poslodavca, koji se zasniva ugovorom o radu. To je ugovorni odnos u pogledu načina svog zasnivanja. Njegova sadržina, pored ugovora o radu kojim se zasniva, uređena je i kolektivnim ugovorima i zakonom. Više je nego jasno da se zasnivanje radnog odnosa zaključenjem ugovora o radu postiže saglasnom izjavom volja dve strane, što je odlika zaključenja svih ugovora. Saglasna izjava volja podrazumeva postojanje dva različita entiteta koji su nosioci različitih i suverenih volja koje treba usaglasiti, odnosno dve volje koje su predmet usaglašavanja ne mogu biti personifikovane u jednom licu kao subjektu prava i obaveza. Iz ovih razloga fizičko lice kao osnivač preduzeća, odnosno privrednog društva ne može zaključiti ugovor o radu sa sopstvenim preduzećem ili društvom, čime se u jednom licu stiču dve volje, volja poslodavca i volja zaposlenog. Ustavom garantovano pravo na rad ostvaruje se trojako: zasnivanjem radnog odnosa; osnivanjem preduzeća ili privrednih društava; obavljanjem privrednih i drugih delatnosti u osnovanim radnjama ili obavljanjem profesionatnih delatnosti u skladu sa zakonom. Postojanje ovih načina ostvarivanja ustavom garantovanog prava na rad najočitije se ispoljava u odredbi člana 3. Zakona o zapošljavanju i ostvarivanju prava nezaposlenih lica ("Službeni glasnik RS", br. 22/92, 73/92, 56/93, 34/94. i 52/96) gde se nezaposlenim licima ne smatraju vlasnici, odnosno suvlasnici preduzeća i radnji. Mutatis mutandis aporične zakonske odredbe sadržane u članu 14. stav 1. tačka 9. Zakona o radnim odnosima stvoriće se uslovi sine qua non neometanom funkcionisanju sprovođenja socijatnog osiguranja fizičkih lica osnivača privrednih društava i za otklanjanje logične poteškoće koju postojeća odredba u sebi nosi, logičke poteškoće prepoznatljive kao contradictio in adiecto. Iz opšteg ekonomskog položaja fizičkih lica osnivača privrednih društava, deduktivnim metodom logičkog rasuđivanja iz opšteg o posebnom, može se izvući zaključak o nespojivosti radnopravnog odnosa tih lica sa osnovanim preduzećima. Ponuđena razmišljanja prepustićemo kritičkom sudu vremena, a izneti stavovi neka budu anticipacija budućih zakonskih rešena u radnom zakonodavstvu i celini pravnog sistema.

U Europskoj uniji tržištem hranom dominiraju veliki trgovački lanci, a posljednjih nekoliko godina taj trend primjetan je i u Bosni i Hercegovini. Iako su zakoni o zabrani monopola na snazi, još uvijek nema mehanizama koji mogu kontrolirati moć velikih trgovačkih lanaca. Prema istraživanju britanske Komisije za konkurenciju, svaki trgovački lanac koji ima više od osam posto udjela na tržištu hranom ima i dovoljno moći da negativno utječe na konkurentnost na tržištu te samim time i na plasman hrane.Kupovne navike potrošača jedan su od ključnih čimbenika koji utječu na sliku maloprodajnog tržišta kako na lokalnom tako i na globalnom nivou. Iako su suvremeni potrošači suvereni, itekako se može na njih marketinški utjecati. Marketari mogu utjecati na njihovo ponašanje tako što će elemente marketinškog spleta prilagoditi potrošačevim potrebama. Uspjeh se postiže ako potrebe postoje ili su latentne i proizvođač ih potakne proizvodom koji potrošači svjesno ili podsvjesno trebaju. Ponašanje potrošača je pod utjecajem brojnih čimbenika koji su međusobno povezani, a mogu se svrstati u tri skupine: osobni čimbenici, društveni čimbenici i psihološki čimbenici. Stoga, glavni cilj ovog rada je ispitati preferencije potrošača u odabiru trgovačkih lanaca na području grada Mostara. Kroz anketiranje koje će biti provedeno s potrošačima na području grada Mostara, uz njihove preferencije u odabiru trgovačkih lanaca, ispitat će se i glavne odrednice koje utječu na potrošačev odabir.Ovim radom je prezentirano primarno istraživanje koje upućuje da se razlikuju preferencije potrošača kad abiraju trgovački centar te da najrađe posjećuju najbliži trgovački centar. Značaj ili znanstveni doprinos ovog istraživanja je dvojak, ovaj rad može koristiti marketarima i menadžerima u poduzećima i trgovačkim centrima koji posluju na tržištima gdje je sve veća konkurencija kako bi svoje potrošače potakli da više kupuju te time povećali prodaju i konkurentnost što je podjednako važno i za znanstvenike (istraživanje tržišta, prodaja, ponašanje potrošača) s aspekta boljeg razumijevanja preferencija i čimbenika koji utječu na izbor trgovačkog lanca. Na kraju rada navode se ograničenja istraživanja kao i smjernice za buduća istraživanja.

Trditev, da je Evropska unija (EU) na razpotju, je prepogost, pravzaprav kar zastarel kliše. Danes pogosteje najdemo mogoče celo natančnejšo trditev, da se EU spoprijema z eksistencialno krizo. To ni le mnenje akademikov, temveč retorika, ki je vse bolj prisotna v političnih, usmeritvenih in strateških dokumentih EU. Zaradi spreminjajočega se in vedno slabšega regionalnega in globalnega varnostnega okolja, ki je odkrito ogrozilo obstoj EU, so se povečale zahteve po resnični in stabilni skupni varnostni in obrambni politiki EU (SVOP), ki pa ni nič novega. Ima namreč dolgo zgodovino s številnimi vzponi in padci, podobno kot proces evropskega povezovanja. Pri slednjem se skrbi za nacionalno suverenost in s tem povezane nacionalne, čeprav prepogosto preozko umerjene prednostne naloge poskušajo usklajevati z normativnimi ambicijami in slovesnimi izjavami, pripravljenimi kot odgovor na resnično naraščajočo skrb za varnost. Kako so v težkih časih SVOP EU in njene države članice krmarile med Scilo nacionalnih suverenih obrambnih prednostnih nalog in Karibdo objektivnih potreb nadnacionalnega sodelovanja? Kateri so trenutno najaktualnejši varnostni izzivi? Kaj bi lahko ali morali storiti za izboljšanje SVOP in ali glede na njen prihodnji razvoj obstajajo razlogi za pesimizem ali optimizem? To so vprašanja, ki jih tematska številka Sodobni vojaški izzivi, posvečena SVOP, obravnava v petih člankih, ki so jih napisali akademiki s področja prava, mednarodnih, družboslovnih in varnostnih ved ter strokovnjaki za varnost in obrambo. Slika, ki je nastala iz člankov v tej izdaji, je pestra. Skromni optimizem v smislu napredka mehanizmov SVOP je pomešan z obžalovanjem zaradi zamujenih priložnosti, prepogosto zaradi kulture neusklajenosti, in pomisleki v zvezi s spremembami v celotnem globalnem modelu upravljanja. Slednje je predvsem tema Senčarjevega članka, ki prepričljivo pokaže, kako sta v zadnjih 20 letih evropski konsenz in miselnost obdobja po hladni vojni, vpeta v kantovske ideale liberalne demokracije, pravne države, zaščite človekovih pravic in solidarnosti v državah in med njimi, postopoma, a skoraj neopazno, prepustila prostor hobbesovskemu strateškemu in konkurenčnemu svetovnemu redu, ki so ga spodbudili interesi po nacionalni suverenosti. Kljub temu zaradi tehnološkega napredka razpad konsenza po hladni vojni in posledična sprememba paradigme prinašata nove, še neraziskane varnostne grožnje, ki ne vplivajo na nič drugega kot na naše razmišljanje. Kot Senčar tudi jasno pokaže, bosta sodobno in še posebej prihodnje vojskovanje usmerjena proti našim glavam, s ključnim poudarkom na kognitivni dimenziji, zato morajo EU in njene države članice, še posebej glede na vodilno revizionistično silo Rusijo, vlagati v kognitivne vidike SVOP. Toda EU mora za to imeti potrebne in ustrezne pristojnosti, podprte z zadostno nacionalno politično voljo. Preostali štirje članki so namenjeni prav preučevanju tega vprašanja. Članek Katarine Vatovec se zdi najbolj optimističen. Avtorica govori o procesu tako imenovane komunitarizacije obrambnih politik EU in opredeljuje potrebne družbeno-politične razloge za krepitev tega procesa v prihodnosti. Po njenem mnenju je s pomočjo zadostne politične volje, ki izhaja iz dejanskih izkušenj, mogoče postopoma uvesti komunitarizacijo, ki je tradicionalno pomenila, da se neko področje politike iz medvladnega prenese v nadnacionalni steber, za katerega velja redni zakonodajni postopek. Ta temelji na glasovanju s kvalificirano večino, katerega izplen je odvisen od uspešno izvedenih političnih pobud in vse večje ozaveščenosti o naraščajočih varnostnih grožnjah. Medtem ko po mnenju avtorice prihodnost evropske obrambne unije ostaja v rokah držav članic in medvladnega sodelovanja, so po pomembnem preboju z Lizbonsko pogodbo številni institucionalni, pravni, politični, mehki pravni in finančni ukrepi okrepili delovanje obrambne politike EU in jo hkrati vodili v smeri nadaljnje komunitarizacije. Članek Dicka Zandeeja govori o podobni normativni premisi. Avtor je namreč prepričan, da se skupna varnostna in obrambna politika spoprijema z dilemo, ali naj naredi preboj ali še naprej životari. Zanj je odgovor nedvoumen. Potreben je preboj, ki bi zapolnil vrzel med retoričnimi zavezami in dejanji. Priložnost za to ponuja Strateški kompas. Zamišljen je kot konkretno, ambiciozno in uporabno orodje, ki naj bi z oprijemljivimi smernicami oblikovalo varnostno-obrambno vlogo EU v naslednjih petih ali desetih letih. Po Zandeejevem mnenju za dosego tega cilja ni potrebno nič drugega kot realno razmišljanje. Članek se tako konča z opredelitvijo osmih konkretnih in realnih ukrepov, s katerimi bi se EU lahko prebila iz trenutnega statusa quo v SVOP, da bi lahko resnično postala globalna sila, preden bo prepozno. Prispevek Aleksandre Koziol povsem primerno dopolnjuje Zandeejevega, ko normativno podlago podkrepi z nekaj empirične vsebine. Opisuje aktualno varnostno-obrambno udejstvovanje EU v Evropi in tujini, velike izzive, ki jih to predstavlja, in dejansko zmožnost EU, da se z njimi spopade. Ta zmogljivost ostaja razmeroma šibka in včasih vprašljiva zaradi različnih političnih, organizacijskih, finančnih in včasih tudi ad hoc razlogov. Slednji se trenutno najbolj kažejo v obliki epidemije covida-19, ki je, kot dokazuje avtorica, pomembno oslabila ambicijo Evropske komisije, da prevzame vlogo geopolitične komisije. Po avtoričinem mnenju je za prihodnji razvoj SVOP odločilno, da EU hkrati gradi na civilni in vojaški strani SVOP ter razvija svoje zmogljivosti za zgodnje opozarjanje, zgodnje ukrepanje in hitro odzivanje. Članek Jelene Juvan kot zadnji, potem ko opiše zgodovinski razvoj SVOP v kontekstu evropskega povezovanja, zre v njeno prihodnost. Pri tem posebno pozornost namenja vlogi majhnih držav članic, kot je Slovenija. Avtorica ugotavlja, da velikost je pomembna in da bi lahko razvoj nadnacionalnih varnostnih in obrambnih struktur še posebej koristil majhnim državam članicam. Njihova sposobnost oblikovanja razvoja SVOP je namreč najbolj omejena, razen če vlagajo v specializacijo in sodelovanje ter preudarno izkoristijo priložnost, ko predsedujejo Svetu EU, v svoji vlogi posredovanja in nekoliko tudi določanja programa. Čeprav bo čas pokazal, kako bo Slovenija izkoristila svojo priložnost kot predsedujoča Svetu EU, avtorica članka vztraja, da je predvsemi pri majhnih državah članicah z omejenimi človeškimi in finančnimi viri določanje prednostnih nalog SVOP najpomembnejše. Ko so te določene in sporazumi sklenjeni, jih je treba tudi izpolniti. V nasprotnem primeru začne prevladovati kultura neupoštevanja predpisov, zaradi česar ostane SVOP le na pol zgrajena hiša. Pet člankov iz te številke, ki sem jih recenziral, še enkrat potrjuje Kintisov vtis, da je področje SVOP bolj kot katero koli drugo področje politike EU razpeto med ambicijami in paraliziranostjo. To je predvsem posledica neskladja med stalno spreminjajočimi se varnostnimi in obrambnimi izzivi, ki jih povzroča vse bolj dinamično globalno okolje, in resnično zmožnostjo EU, da jih rešuje. Ta je odvisna od nacionalne politične volje. Članki v tej številki odražajo zaskrbljenost zaradi počasnega napredka skupne varnostne in obrambne politike, vendar jo poskušajo premagati tudi tako, da predstavijo nekaj novih predlogov, ali vsaj z odpiranjem pravih vprašanj. Na koncu bo skupna varnostna in obrambna politika lahko resnično, kakovostno in zahtevam ustrezno napredovala šele, ko se bo oblikovalo soglasje o pravni in politični naravi EU. Dokler bo slednja ostala v sedanji hibridni obliki sui-generis, bo tudi SVOP obtičala med ambicijami in paraliziranostjo. Operacionalizacija SVOP in njen resnično funkcionalni značaj zato zahtevata, da se najprej obravnava ustavno vprašanje narave, predmeta in namena Evropske unije.

MeĊunarodno javno pravo u kontekstu Bosne i Hercegovine predstavlja determinantu njenog unutrašnjeg ureĊenja i meĊunarodnog subjektiviteta. Agregacija drţavne valsti u Bosni krajem 1995. godine ne bi bila moguća bez meĊunarodnog javnog prava. Principi teritorijalnog integriteta, nezavisnosti i suvereniteta i samoopredjeljenja naroda su primijenjeni tako što etniĉke nacije imaju pravo na samoopredjeljenje, ali u okviru drţavno-teritorijalnog integriteta Bosne i Hercegovine. U daljnjem tekstu će biti rijeĉi o vladavini prava kao suštinskom principu koji je direktno ugraĊen u ustav Bosne i Hercegovine i koji ima pravnu suprematiju u odnosu na druge zakonske norme. Dejtonskim sporazumom ljudska prava su definisana kao suverena vrijednost. S obzirom na to, da su u meĊunacionalnom oruţanom sukobu sva ljudska prava bila ugroţena, bilo je neophodno uspostaviti novi, sigurniji sistem koji će obezbijediti zaštitu ljudskih prava koji sadrţi nekoliko elemenata.

Seimas yra Tautos atstovybė, per Seimo priimamus įstatymus Tautos valia įgauna valstybinės valios formą. Tautos suvereni galia nėra absoliuti, Seimas savo veikloje yra saistomas Konstitucijos. Konstituciją sudaro ne vien jos tekstas, ji susideda iš normų ir principų, turi ne tik raidę, bet ir dvasią. Konstitucijos negalima aiškinti remiantis įstatymais ar kitais teisės aktais, nes taip būtų paneigta Konstitucijos viršenybė. Lietuvoje valstybės valdžia organizuota remiantis valdžių padalijimo principu. Jeigu Konstitucijoje nustatyta, jog tam tikrus santykius reguliuoja įstatymas, tokie santykiai gali būti reguliuojami tik tokiu teisės aktu, kuris turi būtent įstatymo formą, tokių santykių negalima reguliuoti Vyriausybės nutarimais ar kitais vykdomosios valdžios aktais. Tokiu atveju įstatymu turi būti reguliuojami (nustatomi) visi svarbiausi teisinių santykių elementai, o Vyriausybės nutarimais gali būti nustatoma tik įstatymų įgyvendinimo tvarka. Konstitucinio Teismo praktika rodo, kad įstatymai, kiti Seimo priimti teisės aktai dažnai pripažįstami prieštaraujančiais Konstitucijai būtent dėl to, kad yra pažeidžiamas valdžių padalijimo principas.